Nekdanji novinar, danes pa koordinator programa in organizator pesniških prireditev v KUD-u Franceta Prešerna je leta 1997 pri svojih 44. letih izdal prvenec Blues zamaha. Po toplem sprejemu so ji do danes sledile še štiri uspešne zbirke.

Blues zamaha prinaša zbirko 60 pesmi. Te so večinoma kratke (nekatere so zgolj v obliki dvovrstične misli), redkeje so v obliki daljše pripovedne pesmi. Že v svoji prvi pesmi Ženske poda prototip svoje poezije, tako na vsebinski kot oblikovni ravni. Pesnik se ne drži nobene ustaljene oblike, svobodni verz (ob obvezni neuporabi velike začetnice) pogosto krši tudi slovnična pravila. Večina pesmi je ostala brez naslova, v kazalu jih sicer prepoznamo po prvem verzu ali zgolj po nekaj uvodnih besedah.

Glavni Škrjančev motiv je nedvomno ženska. V kratkih pesmi iz bralca brez težav nariše nasmeh na obrazu, hkrati pa mu v iste vrstice uspe ujeti neko globljo misel. Lep primer je petvrstičnica Globoko zapisano: ničesar nisem izgubil/ čeprav res pogosto brskam/ z jezikom po tvojem grlu/ takrat pišem direktno/ na tvojo dušo. Sam naslov lahko asociira tudi na erotiko. In Škrjanec žensko pogosto opisuje skozi prizmo erotike. V neki (nenaslovljeni) pesmi tako piše: "… tako kot ti. tako kot/ lahko zavalovijo tvoje prsi/ … / med tvojima dojkama, ki drhtita v nejasni radosti/ in razposajenosti kot dve šolarki, ki se poskakujoč/ vračata iz šole. držita se za roke in hihitata."

Ženske prsi so prisotne tudi v številnih drugih pesmih. V Ženski ki se je opirala veje recimo piše: »na drugi strani, prav blizu okna stoji gola ženska. slabotna roka prve jutranje sence ji zakriva del obraza in spol. prsi so čvrste in ostre v hladnem jutru.« Ista pesem se konča: "za trenutek se zazdi, da se nasmiha, zelo neopredeljivo, ko se nagne proti oknu in potrka na steklo kot kakšen ptič. kot kos na primer. s kljunom."

Primerjava ženske s ptico je zanimiva, saj se omenjena žival na tak ali drugačen način pojavi v tretjini vseh pesmi. Omenjena elementa sta povezana tudi v Pticah: »med zajtrkom se naenkrat/ zasmejiš/ in iz ust ti/ poleti/ jata krušnih drobtin.« Da so ptice (s svojim neomejenim naborom pomenov) nepogrešljivi del Škrjančeve uvodne zbirke, se zaveda tudi avtor sam. Na nekem mestu tako preprosto zakliče: "majhna, trudna misel sem/ grejem se na zimskem soncu/ in vem, da ptice so/ zato ker morajo biti." Ptice pa še zdaleč niso edine živali, ki soustvarjajo pesniški svet Toneta Škrjanca. Tako v njegovem jeziku neredko zasledimo srne, jelene, pse, mačke in celo lame.

Ljudje v stiskah pogosto najdemo pribežališče v sanjah. To še posebej velja za pesnike in Škrjanec ni prav nobena izjema. V Message-u tako razmišlja: "imam najlepše želje/ in mehke, sladke prste/ s katerimi jih prebiram/ sanje so vedno sanje/ take da se lepo krivijo po vogalih/ dišijo kot svež, topel kruh in mehke so kot lica otrok/ tihe in mehke kot mačje tačke." Še lepše se poigra v naslednji pesmi: "vsakdo ima svoje sanje/ mene pa v tem trenutku/ ko sedim v blagodejni senci/ bambusovega nadstreška slaščičarne/ predvsem zanima kremšnita/ ki vsa sveža in tresoča/ ravno prihaja na bleščečem, kovinskem krožniku/ in kozarec hladne oranžade/ ali pa morda v drugačnem zaporedju/ če bi rekel, da o tem sanjam/ to ne bi bilo prav/ in predvsem ne povsem resnično."

Avtor se je že v svojem prvencu zavedal, da je z Bluesom zamaha le dobro odprl vrata v svet poezije in da se pred njim razprostira Beseda s svojimi nepredvidenimi svetovi. Tako je v eni od svojih pesmi zapisal: "nisem se še dotaknil brezkončnih možnosti/ niti ene izmed njih. komaj, da sem jih povohal." Mirne duše vam lahko zatrdim, da se je Tone Škrjanec s svojo prvo zbirko konkretno dotaknil brezkončne možnosti. In ne le ene.

S. J.