Bono o Bonu je nekakšna ohlapna zbirka intervjujev ali, bolje, pogovorov s Michkom Assayasem, francoskim novinarjem, ki je bil daljnega leta 1980 za neko glasbeno revijo poslan intervjuvat štiri Irce, za katere ni niti on niti večina preostalega sveta še nikoli prej slišala – U2. Obojestranska naklonjenost je bila takojšnja in Michka je bil prvi (a ne dolgo edini) novinar, ki je skupino redno spremljal in podpiral zunaj Velike Britanije in Irske. Prijateljstvo se je kljub izstrelitvi skupine v stratosfero obdržalo in nekje po poti se je rodila ideja o skupni knjigi.
Pred nami je tako zbirka pogovorov, ki so potekali (včasih v živo, drugič po telefonu) med koncem leta 2002 in poletjem 2004 v Dublinu, Parizu, Bologni in na Rivieri. Toda zakaj? Deloma zato, ker Bono nikoli ni bil privrženec psihoterapije. "Če bi sedel tam in se pogovarjal s psihiatrom ali kom drugim, bi si mislil: ‘Bog, v tej uri bi lahko naredil kaj drugega. Otroke bi lahko peljal na sprehod.’ Če pa sedem s tabo, s starim prijateljem, ker delam nekaj, kar bodo morda nekega dne prebrali moji otroci, potem si to lahko privoščim. Tukaj sva torej, Michka. Ta vprašanja so veliki gumbi, na katere je treba pritiskati, in ne vem odgovorov na vsa."

"Rokzvezdnik je človek z luknjo v srcu, ki je skoraj tako velika kot njegov ego"
To “pritiskanje na gumbe” se začne z otroštvom: Bono se spominja, kako je bilo odraščati s strogim, čustveno zadrtim očetom in kako ga je zaznamovala materina smrt: “Moje ustvarjalno življenje sega v čas, ko se mi je pri štirinajstih podrl svet. Nočem pretiravati, mnogi ljudje so morali preplezati večje ovire. Ali ni dalajlama rekel: “Če hočete meditirati o življenju, začnite s smrtjo?” Ne s puncami, avtomobili, seksom in mamili … najprej sem začel pisati o smrti. Kakšna mora je ta fant! Pravzaprav je naš prvi album Boy presenetljivo veder, če upoštevam tematiko.”

In potem so tu prijatelji iz tistih prvih let - Gavin Friday, Derek Rowen (Guggi) in seveda trojica, ki se ga “drži” še danes: David Evans alias The Edge (“Ve, česa je sposoben in ne bo se rinil v ospredje. Raje se zadržuje v senci, da ga odkrijejo”), Larry Mullen Jr. (“Čeprav se ni zadrževal v senci kot Edge, je, potem ko so ga odkrili, prav gotovo poskušal pobegniti nazaj vanjo.”) in Adam Clayton (“Izključili so ga iz irske zasebne šole za višje sloje in v brezplačno šolo je prišel z izumetničenim govorjenjem, oblečen v kaftan, ki ga je našel med štopanjem po Afganistanu in s svetlimi kodri v afropričeski. Bil je podoben negativu Michaela Jacksona.”)

Čeprav preostali trije člani skupine v Bonovih monologih nimajo osrednje vloge, je jasno, da jih povezujejo vezi, (še) globlje od prijateljstva. “Če se zjutraj zbudiš z melodijo v glavi, kot se jaz, gre predvsem za to, koliko ogroziš to melodijo, da jo spraviš iz glave in vtakneš v glasbo. Slab kitarist sem in še slabši pianist. Če ne bi imel v bližini Edgea, ki je izjemno nadarjen kompleksni glasbenik, bi bil brezupen. Če ne bi imel Larryja in Adama, te melodije ne bi imele podlage. A še vedno mi je zelo težko, da sem odvisen. Tvoja slabost, srečno naključje slabosti je, da te sili v prijateljstva. Tisto, kar ti manjka, iščeš pri drugih, vendar so trenutki, ko si samo jezen, ko pomisliš: če bi le mogel od tod ... Melodije, ki jih slišim v glavi, so veliko zanimivejše od tistega, kar sem sposoben zaigrati. Bes, v meni je bes, ker se moram zanašati na druge, čeprav sem v tem zelo dober. In moram povedati, da je naša skupina najboljši primer zanašanja na druge, kar jih poznam.“

"Ja, imam slepo pego. Hočem reči, imam jih nekaj. A ena izmed njih je, da včasih ne vidim ovir.“
Največji del anekdot, ki kronološko in tematsko preskakujejo med letoma 1970 in 2004, med Dublinom, Afriko in neštetimi kraji vmes, načenja temo Bonovega političnega udejstvovanja. Ena prvih humanitarnih poti, ki ga je poleg Afrike najbolj zaznamovala, je bila denimo revolucija sandinistov v Salvadorju (o tem je napisal tudi pesem Bullet the Blue Sky): "Moja tema ni bil Salvador, ampak Amerika. Hotel sem videti, kakšen je zemeljski učinek ameriške zunanje politike, ker sem bil oboževalec Amerike. In verjel sem v to deželo, bolj od večine ljudi, ki jih poznam."

Nadvse zgovorne so tudi zgodbice o njegovih srečanjih s svetovnimi voditelji in politiki, tudi tistim z nasprotnega pola političnega spektra, denimo Tonyjem Blairom, desničarskim senatorjem Jessejem Helmsom in seveda Georgeem W. Bushem, v katerega intervencijo v Iraku se Bono zavestno ne vtika, kajti "izbrati si moraš svoje bitke" – in njegova je pomoč Afriki. "Ne glede na to, na katerem področju sem bil, sem hotel vedeti, kdo je vodja, kdo je tukaj 'capo di tutti capi'." "Kdo je Elvis," sem spraševal v bančništvu. In so povedali: No, za razvoj je Svetovna banka, to je Jim Wolfensohn, to so ljudje, ki vodijo Mednarodni denarni sklad.“ "Tako sem hodil k njim na sestanke(...) Šel sem na vse kraje, na katerih niso pričakovali, da se bom pojavil. Tja nisem hodil, ker bi tako želel, hodil sem, ker smo to morali narediti, da smo prodrli skozi Kongres."

Seks, droge in rokenrol? Niti ne
"Steinvic von Huyseman“ (to je bil njegov prvi vzdevek!) sicer namiguje na nekakšne temne skrivnosti, da je v preteklosti “naredil veliko neumnosti”, in da bi bil brez milosti in odpuščanja “v globokem dreku”. Toda to pritoževanje bolj kot na kar koli drugega, kot je pripomnil neki kritik, spominjajo na svetega Avguština, ki v svojih Confessiones tarna, da je kot dojenček preveč pogoltno sesal mleko. Bono, podobno kot sv. Avguštin, nikoli ni bil zares “poreden fant”. Pri dvanajstih letih je sodeloval na mednarodnem prvenstvu v šahu (“Kakšna muka!”) in misli, da je kajenje “neumno”.

Bono je bil od nekdaj živa antiteza enigmatičnemu, na svoj piedestal umaknjenemu rokbožanstvu; tako v vseh svojih javnih nastopih kot tudi v tej knjigi je pred nami ekstrovertiran, glasen, iskren, nemiren in ambiciozen idealist, ki nikoli ni skušal posnemati hladne veličine svojih vzornikov. Ni važno, ali poje, računa na našo slabo vest s kampanjami, kakršne so DATA, (RED) in One, ali pa nas samo rahlo živcira s primerjavo Paula McCartneya z božanstvom in/ali papežem (spomnimo se samo letošnje podelitve MTV-jevih nagrad v Liverpoolu), nekaj je gotovo: za neštetimi variacijami sončnih očal se skriva (še vedno) “good guy“, kot bi mu rekli v filmu.

Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si