Med njimi je 1999, ki nosi podnaslov Antropološka povest, šele četrti roman v slovenščini – in izdan pri četrti različni založbi, kar verjetno pomeni, da se s Pekićem pri nas nihče ni nikdar sistematično ukvarjal. Smo pa z romanom 1999 končno dobili sklenjeno Pekićevo "znanstvenofantastično" trilogijo, ki jo poleg pričujočega romana (prvič izdanega leta 1984) dopolnjujeta še Steklina (1983) in Atlantida (1988). Z njimi Pekić ni uvedel novosti le v svoj opus, temveč kar v celoten jugoslovanski prostor; s trilogijo se je odločil izrisati svojo vizijo prihodnosti in propada civilizacije, s čimer ni zadovoljil le svojega antropološkega interesa, obenem se je odrekel omejujočemu zgodovinskemu okviru in starim mitom, s katerimi se je ukvarjal v predhodnih delih.

Definirati roman 1999 za znanstvenofantastični verjetno zveni preveč trivialno, ali vsaj netočno. Prej bi mu lahko rekli filozofski roman, saj se Pekić vseskozi sprašuje o vlogi človeka in narave sveta, razmerja do strojev in napredka, finalne regresije oziroma izumrtja, ukvarja se s temami, ki se zdijo ključne za razumevanje humanizma. Pekićeva trilogija je bila jasen odziv na konec 20. stoletja, vse večjo prevlado tehnologije, znotraj katere se človeštvo več ne znajde. Če je bil glavni junak Atlantide arheolog in protagonist Stekline ubijalski virus, potem je junak romana 1999 antropolog, človek z imenom Arno. Čeprav si bralec tudi za Arna nikoli ni na jasnem: je res človek ali je robot? Je android ali človeški dvojnik? Enkrat je Arno Poslednji človek na svetu, drugič Prvi robot. Na neki točki nam Pekić ponudi celo alternativno stvarjenje sveta, saj pervertira mit o genezi; človek ni ne posledica božjega stvarjenja ne naravnega razvoja, ustvarili so ga roboti!

V petih zgodbah, ki jih Pekić posveti Solženicinu, Asimovu, Bradburyju, Huxleyju in drugim, Arna pošilja iz prihodnosti v preteklost in nazaj, skratka, struktura sugerira cikličnost življenja in človeške zgodovine. Divji ritem dvajsetega stoletja, obdobja atomske dobe, avtomatizacije in krvavih vojn se v nekem trenutku sesuje v prah. Dobesedno, leta 1999 je življenje na Zemlji zreducirano na pusti pašnik, razrit je s krtinami, ki jih je izvrtal Arno, "poslednji človek na svetu", ki v nekem trenutku - zelo duhovito, kar je pri Pekiću kar redkost - napačno interpretira/rekonstruira dvajseto stoletje. V rokah drži Solženicinov roman En dan v življenju Ivana Denisoviča in po napisanem si razlaga, da so bili gulagi v preteklosti raj na Zemlji, saj napačno sklepa, da je življenje v tesni skupnosti impliciralo harmonijo.

Na motiv paradiža in rajskega vrta se v bistvu navezuje celotna trilogija; ti distopični romani, ki vsaj nekaj verjetno dolgujejo tudi Philipu K. Dicku se (nikakor nostalgično) obračajo za preteklimi časi, preden je človeštvo doživelo svoj srborit in dokončen padec. Da je roman 1999 posvečen spominu na Georgea Orwella, niti najmanj ne preseneča.

Simon Popek