In mu je uspelo. Nadaljeval je z romanom Raclette s sirnim in plesnivim naslovom, v katerem njegov neustrašni premišljevalec, še bolj posmehljivec prav vsemu, nekako v slogu vesterna in podobnih žanrov odpujsa iz kadra.

Z romanom Pes je mrtev to zavračevalno linijo nadaljuje, po smrti Boga, ideologij in zgodovine, o katerih nas prepričujejo, so zdaj evtanazirali še labradorca in ob tem mora pripovedovalec opraviti še s svojo zvezo, ki ni več funkcionalna. Odpravi se z vlakom proti zahodu, kjer ga na drugi strani meje čaka obet ljubezni, obljubo pa je dobil v dopisovanju po spletu in je predigra tako že za njima.

Tudi tokrat je Golobov rezoner in pohajalec neustrašen mož. Proda avtomobil, saj ga je imel predvsem za prevoz psa, in podobno kot vozila se počasi osvobaja vsega prejšnjega. Enako so mu odveč sentimenti, ki se v omejeni človekovi zavesti zaredijo ob izgubi; in čeprav se prav izdatno solzi, bolj takole na skrivaj, je kazanje pokeraškega obraza njegova zadnja obramba. Sklene, da bo obiskal neraziskano, torej ljubezen na daljavo, in pri tem ga zajame vonj železniških postaj. S poudarkom na arhitekturi in s premisleki o kanalizacijskem, namreč na jašek odlitem spomeniku nehotenemu izkrcanju Jamesa Joycea in Nore na ljubljanski postaji, ko sta mislila, da sta v Trstu in sta prespala v bližnjem parku. Prav železniške postaje in potovanje z vlakom so ob popisih radoživih in z izločki bogatih stikanj s partnericami sol te pripovedne mineštre.

"Neverjetno, koliko ženske dajejo tako, da ves čas jemljejo. Ana si je vzela vse. Veliko vsega.
Ob 11.50 je bila ljubljanska železniška postaja še vedno aprilsko prevetrena. Dejansko so njen obstoj upravičevali le železniški tiri (in McDonald's), kar je nesmisel. Železniške postaje so lahko romantične, lahko brutalne, vendar morajo imeti zgodbo, ki je metafizična. Kjer in ko železniško postajo ponižajo le na raven kovine, po kateri vozijo vlaki, je nekaj narobe. Vlak je bil čudež že ob svojem nastanku in mu je svojo čudežno tehnološko naravo uspelo zadržati neprizadeto. Zgodbe se posledično lahko dogajajo na Orient ekspresu ali na transsibirski železnici, nikakor pa ne v Renaultovi škatli ali v Toyotini kovinski spaki."

A če je Golobov pripovedovalec ignorantski, to še ne pomeni, da je neizobražen; je pa antiintelektualističen in proticivilizacijski, vsaj kar zadeva bedno kondicijo naše civilizacije, obsojene na prepakiranje in preprodajo drugje narejenih proizvodov, globinsko pregnetene z neoliberalnimi floskulami, tem nakupovalnim opijem za ljudstvo in bednimi kreaturami s posebnimi potrebami v fekalni fazi, ki si z igranjem monopolija na plečih podrejenih brez kazni polnijo banke. Polnjenje iz praznega v votlo, vsaj glede pokritosti denarja, ki ga ni. Vendar nekatere stvari celo v Golobovem romanu zaslužijo prijazno besedo, na primer stranišča na splakovanje.

Borut Golob v romanu Pes je mrtev izpisuje svojevrsten protipatetični manifest. Pod patetiko, ki je nikjer do konca ne opredeli, razume vse oblike sentimentalnega humanizma kot oblike lažne zavesti. Takšna drža mu omogoča radikalno kritiko vsega, recimo na primeru možakov, ki se junačijo ob nogometu kot obliki prikrite istospolnosti, ob kolonialnih predsodkih smrkavih Angležev na počitnicah, premisleku tajskega prostitucijskega turizma kot glavne gospodarske panoge in podobno. Roman ima tri dele, v prvem se pripovedovalec poslavlja od preteklega, torej psa ter ljubezenske zveze in avtomobila, v drugem je opisano živahno erotično srečevanje z artikulirano ekonomistko in potem pot naprej, proti Trstu in morju. To s svojo širjavo seveda sugerira široko polje možnosti in takrat se začne jezik razpletati in izgubljati natančnost, sprevrže se v žebranje, skoraj molitev, in se odsuka proti iracionalnemu.

V prvem delu prevladuje potovanje, zato ob gleduštvu skozi okno prevladujejo arhitekturne teme in odnos do narave, v drugem delu pa se ob erotiki zgosti ekonomija. Ne le ekonomija želje, spletno pridobljena ljubica nudi obilo priložnosti za primerjavo seksa in trgovine, tega lepila sodobnosti. Zraven pa je ob kulinariki in popisih življenjskega sloga tudi nekaj o kobariškem čudežu, kakor se je imenovalo prvo poglavje bliskovite vojne, in nekaj o ozemeljski prenapetosti sosedov.

Golobovo pisanje je prepoznavno in samosvoje. Dogajanje je zgoščeno na nekaj dni, vendar se v notranji svet mešajo različna področja, predvsem na način zavračanja. Pisanje poskuša obrusiti patino, ki se nabira, da bi stvari zasijale, vendar je ta sij mračen in stavki nekako zakisani, ubrani na temo, da je nevšečnost biti rojen v čas, ki tako prekriva resnico s floskulami in oglasom.

Borut Golob gradi roman Pes je mrtev iz fragmentov, ki lahko odtavajo kamor koli, v zgodovino imperijev, kritiko sodobnega izkoriščanja ali v uvide o umetnosti. To je oster in nepopustljiv miselni tok, ki na poti in celo v trenutkih erotične napetosti premišlja o detajlu in celoti, zato pogosto prihaja do paradoksalnih uvidov, ko se v istem odstavku srečajo na prvi pogled nezdružljiva nasprotja oziroma pojavi, ki na videz ne korespondirajo. Vse to daje prozi nadih aforističnosti; stavek je izbrušen, bolj orodje za prebijanje tančice iluzije, v katero podobo sveta ovijajo njegovi gospodarji, torej lastniki skoraj vsega in njihovi pomagači. K aforistiki sodi tudi do konca izbrušen slog, saj morajo satirične puščice zadeti v srce, povzročiti pretres, pri tem pa morda odpreti oči s potrošniško in ideološko žmurko zaslepljenemu delu bralnega občinstva. Če ne, pa ostane kup duhovitih in neposrednih uvidov v naravo stvari in odnosov.

Iz oddaje S knjižnega trga