Živi v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja."

Na tem mestu je treba odlomek prekiniti in dodati navedek, s katerim je vsebinsko določen naslov knjige Šala. "Jasno, da ga nihče ne prenese." Ker pa šaljenja kar ni in ni dovolj, še en navedek: "Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije."

Na teh treh navedkih sloni prikaz časovnih preskokov, s katerimi Borut Golob drzno miksa in mrcvari vsega po malem, da uspešno sestavi občutje iz polpretekle zgodovine, a s pomembnim futurističnim odklonom: dogajanje v socialističnih tovarnah prenaša v čas čez dvajset let, kar ustreza tudi merjenju po petletkah. V čas torej, v katerem se srečajo po štiri petletke in zaplaniranost načrtovalcev tovarn. A šaljivost na stran ali v ospredje: bivajočim v tovarnah morda niti ni do šaljenja.

Bivajoči v tovarni so razdeljeni na dva dela: v prvem so delavci, drugi pa se nanaša na ženski spol. Bivajoče vzdržujejo tovarniško ozračje, ga plemenitijo z opazkami in si skušajo kar najbolj poživiti delo. In kaj je primerneje za poživitev kot opravljanje vsevprek in vsakogar. Šale vseh vrst in porekel, štosi izpred vekov in tisti, ki bodo smešni šele čez kako dvajsetletko ali še pozneje, kar padajo in dvigajo delavsko moralo do višin direktoriata in jo spuščajo do plitvin proletariata. Nič ni pometenega pod preprogo.

Konglomerat individualnih pristopov do dela v tovarni je osnova, s katero se Borut Golob približuje akademski bravuroznosti Saše Vuge, prefinjeni izumetničenosti Emila Filipčiča in edinstvenim pristopim do zgodovine, kot jo izraža edini roman Jurija Pfeiferja. V zaznamkih z naslovom Šala je povzetek vsega, zaradi česar je precejšen delež delavstva doživel ovekovečenje, če že ne vzhičenja. Šala, ki je podnaslovljena s podatkom Kratka zgodovina smeha 1987–2007, dosega veličino umetnin svetovne književnosti, v katerih je drznost osnovna vrednota in vrlina. Zbijati šale na račun vseh in vsega je pač dosežek, s katerim atmosfera v halah, prepolnih strojev in ljudi, postaja za odtenek znosnejša. Izdelke za izvoz odpeljejo, a šale ostajajo. Menjuje se le osebje: v tovarnah, trgovinah, gospodinjstvih.

Knjiga Boruta Goloba Šala s tehnično urejenostjo Primoža Žerdina in natančnim pregledom Tadeje Ivančič je produkt, ki ga vzamejo v roke tudi orokavičene dlani – pa četudi v delavskih rokavicah.

Iz oddaje S knjižnega trga.