Uvodnemu nagovoru, da so vse osebe in dogodki v knjigi izmišljeni, je dodan stavek "razen tistih nekaj, ki zgodbo umeščajo v prepoznaven prostor in čas".

Glede na obsežnost besedila z nekaj stotinami strani, ki obsega časovni razpon osmih desetletij z datiranimi naslovi poglavij, je tistih nekaj stvarno obstoječih precej, pretežno ljudi iz realne slovenske in svetovne politike in kulture. Začetni seznam izmišljenih oseb pa je razdeljen na dva stolpca, v katerih so književni liki razporejeni po generacijski in ideološki pripadnosti, po slednji, kakopak, na leve in desne. Večina oseb iz štirih generacij fiktivnih družin Lambergarjev in Makarovičev se predstavlja z lastnim pripovedovanjem, redkejše dele izpisuje vsevedni pripovedovalec, predvsem v akcijskih poglavjih in tudi v nekaj različnih vrstah besedil, na primer v pismu javnosti, časopisni kolumni, intervjuju ali sinopsisu gledališkega hepeninga. Osrednji narativni tok obsega standardno predvolilno preigravanje strankarskih veljakov, vključno z vpletenostjo njihovih družin v posebnih razmerah, ko nasilni podmladek skrajne desnice ugrabi nekaj pripadnikov levičarsko nastrojene mladine. Glavni klobčič motivov pa se akcijsko odvozla v odprt konec, primerno zastavljen za morebitno nadaljevanje.

Iz besedila sevajo elementi, ki so učinkovito nastavljeni za sevanje mogoče serije s televizijskih zaslonov. Številni prozni dialogi so obloženi z natančnimi opisi nejezikovnega sporazumevanja književnih likov, pri čemer njihova pogostost ne deluje kakorkoli potujevalno, ampak bolj kot manira, kakršno dramatik in scenarist običajno posvečata didaskalijam. Morda ob tokratni Tadlovi prozi ne bi bilo odveč razmisliti o neki pripombi, ki jo je Nabokov nekoč namenil Dostojevskemu, namreč da bi bil ta lahko mnogo boljši dramatik kot romanopisec, če si ne bi dajal duška s predolgimi monologi. Vsekakor so bolj zgoščeni romaneskni deli Četrte generacije tisti, v katerih se polnost likov izraža skozi njihove prvoosebne perspektive. Ob tem so sicer nekoliko prikrajšani za celovitost glede na to, da se ukvarjajo večinoma z odnosi do osrednjega problema, pri čemer so nekateri najbolj zagrizeni podobni popadljivim pismom bralcev. Polnokrvnost književnih oseb je zato nekoliko bleda spričo njihove prevladujoče vloge enodimenzionalnih posrednikov idej, a razumljivo se izteka v dejstvo, da jih je približno trideset. In ker med njimi ni izrazitega protagonista, je Četrta generacija roman kolektiva.
Ta tako razdeljena skupnost je v obeh primerih – s trpežnimi gonilniki domobranstva ali komunizma, ki se obnavljajo z razmnoževanjem – srednjeslojska. Njeni socialni nosilci ne spadajo pod družbene nivoje doktorjev, pravnikov, inženirjev, profesorjev, novinarjev, lingvistk, učiteljic klavirja, uspešnih podjetnikov in primerno preskrbljenih študentov. V ekranizaciji bi bilo potemtakem ustrezno poskrbeti za razkošnejše meščanske interierje, v katerih bi se razpravljalo o perečih problemih, predvsem v zvezi s sestavo novih vladnih zvez in zavez. Eden izmed izstopajočih motivov bi bil neravnovesje javnih funkcij akterjev z bojevitimi zasebnimi interesi, kar pa bi se samo po sebi slej ko prej prevešalo v korist slednjih. Za gledljivo dramatizacijo bi bilo poskrbljeno s standardno temo nesrečnih ljubimcev, ki jima, kot se ve, srečo uničita sovražna družinska priimka, kljub temu da roža z različnimi imeni diši enako. V romanu je ta tema spretno podana z ljubezensko zvezo med uslužbencem nekdanje SDV in gospodinjo iz argentinske emigracije, z manipulacijo v erotičnem razmerju, namenjeno vohunjenju, ter z usodnim naključjem, da ena izmed ugrabljenk pravzaprav pripada taboru ugrabiteljev. Kakorkoli, tudi četrta generacija na svoj način drsi in pada z razklanimi ranami med ropotijo nepospravljene zgodovine.
Žanrska oznaka romana kot političnega trilerja je nekoliko preveličana. Zgodba je le premalo srhljiva, politike pa je njej v tolikšnem izobilju kot v vsakdanji medijski feljtonistiki, da prav zaradi tega paradoksalno ni presenetljiva oziroma kakorkoli posebna. Pomožna določitev za začasno uporabo bi lahko bila dokumentarno-esejistični družinsko-pustolovski roman z elementi kriminalnega primera. Za pravo detektivko manjkajo trupla, za vohunsko prozo pa je prekmalu jasno, kdo koga ovaja in izdaja s kakšnim namenom. Nazorska razdeljenost Slovencev pa je itak stalna snov številnih književnih del, tako da ji še kakšna melodramatska obravnava ne dodaja česa izjemnega.

V eni izmed svojih prejšnjih odličnih dram s podobnimi družinskimi in ideološkimi zagatami in s povednim naslovom Ponudba in povpraševanje je Boštjan Tadel duhovito prenesel spravni konflikt v notranjo razcepljenost zaprisežene ateistke. Čudaška babica je v častitljivih letih polovico svojega napol dementnega jezikanja nenadoma začela posvečati družbeni enakosti, drugo polovico pa novim svobodnim finančnim delirijem; njena shizofrenija pa se je po elektrošokih v komediji prevesila na stran zmagujočih denarnih malverzacij. A o mučilnih elektrošokih, ki ljudi prepričujejo o moči kapitala, je nujno povedati tudi kaj dosti bolj resnega in realističnega, kot so to, na primer, storile številne žrtve mnogih tiranij, če in ko so preživele sadistične pogrome vojaških hunt. Sredi politične razprave v izseljenski povratniški družini mati hčeri četrte generacije na očitek, da je v šolo hodila v času klerofašistične diktature in zato pač nima pojma o historičnem materializmu, odgovori, da je bila v Argentini res klerofašistična diktatura, v Sloveniji pa pač komunistična, hči pa ji pihne pod nos: "Joj, mama … kaj če bi se kdaj pogovorila s kom, ki ni leta '45 bežal iz Slovenije?"

V romanu avtor, pripadnik tretje generacije, najbrž namenoma ne podaja razvidne presoje, katera strahota je bila strašnejša; o tem je mogoče sklepati ob podatku, da se je v svoji diplomi ukvarjal z Brechtom. Pa vendar se zdi, da se ob jasnih komentarjih slovenskih političnih zdrah izobraženi filozof še najbolj predaja inteligentnemu oglaševalcu, ta pa predvsem podjetno pozna, obvlada in ustvarja – serije. V njih fragmenti razdrobljene resničnosti nenehno naletavajo eden na drugega za navideznim ciljem, da predstavljajo stvarnost celovito, a jo zgolj časovno nategujejo v bolj ali manj privlačne in zanimive iluzije. Nadaljevanke in nanizanke kot industrijski proizvodi so dandanes forme krize in ponujeni odgovori na razbitine romanov, izgubljene v meglicah jazovskih strasti avtofikcij, kakor piše o njih psihoanalitik Gerard Wajcman. Zato so za učinkovita literarna sporočila tem bolj pomembni dialogi, še posebej z replikami, ki vsebujejo zapomljive izražene programske misli. Tadel jih obvlada ter jih nemalo streže na vseh platojih sižeja in fabule, kjer jim je najbolj zanimivo slediti skozi jezikovne registre četrte, najmlajše generacije.

Za okus po njenem žargonu in slengu zato ni odveč navesti nekaj sentenc o zdajšnjosti, ki jih izreka mlada študentka gledališke režije, piscu najbližji poklicnosti. Sara, tako ji je ime, sarkastično reže v duh časa svojega rodu, ko med drugim pove:

"Oh, ta Erasmus je ena bolj prijazna varianta tistega, kar je bila včasih vojska – cel kup parov je šlo narazen zaradi tega."
"… gerontološki stand-up komiki so nam zdaj ugrabili kulturo …"
"A je res naloga umetnosti, da ljudem razlaga, v kako obupnem svetu živijo? Halo, kot da tega sami ne vejo …"

"Umetnost je bila zmeraj neke vrste vezivo med ljudmi. Zdaj pa smo padli v isto luknjo kot znanstveniki, ki zaradi svojih superspecializacij itak živijo v mehurčkih, pa kot razni fanatiki, ki jih zanima samo potrjevanje lastnih predsodkov, ali pa kot marketingarji, ki jim je ceneje molsti zmeraj iste paciente kot pa pridobivati nove."

"Normalen folk ima itak Netflix pa You Tube pa milijon drugih kanalov, kjer pač spremljajo kulturo, kakršnakoli jim sede in kadarkoli jim zapaše in za komaj kaj denarja."

Tam se bo tako v prihodnosti verjetno znašla tudi serija štirih generacij iz lahkotno berljivega in mojstrsko izpisanega romanesknega prvenca Boštjana Tadla Četrta generacija.

Iz oddaje S knjižnega trga.