Včasih se spomnimo tudi približno stoletje mlajšega Jana Husa, medtem ko si osrednja stoletja srednjega veka predstavljamo preveč prežeta s teološko, sholastično mislijo, da bi dajala prave pogoje za prizadevanja za drugačno, boljšo Cerkev. In če dopustimo misel, da so tudi v visokem in poznem srednjem veku takšna razmišljanja zaposlovala marsikatero glavo, to zagotovo niso mogle biti ženske, kaj šele da bi si te svoje pomisleke celo upale zapisati. In prav benediktinska opatinja Hildegarda Bingenska (1098-1179) in manj kot sto let mlajše begine, Hadewijch iz Antwerpna, Mehtilda Magdeburška, Margareta Porete iz Hainauta, ter cistercijanska priorinja Beatrice iz Nazareta so ženska imena, ki se nasprotovale stereotipnim predstavam o mračnem, barbarskem in zaostalem srednjem veku.

Zapisom omenjenih žensk se v svojem delu posvečata Georgette Epiney-Burgard in Emilie Zum Brunn, ki sta pomen dela teh srednjeveških žensk izvrstno povzeli z naslovom Božje trubadurke, dodatno pojasnitev pa ponuja še podnaslov Mistikinje srednjega veka. V knjigi niso zbrani le spisi, pisma, pesmi in videnja teh srednjeveških mistikinj, ampak so njihova razmišljanja pospremljena tudi z njihovimi življenjepisi in predstavitvijo njihovih del.

Umetnosti teh žensk in njihovemu umevanju ter izražanju duhovne resničnosti se niso mogli načuditi že njihovi sodobniki. Tako je v sredini 13. stoletja frančiškan Lamprecht iz Regensburga v svojem delu Sionska hči (Tochter von Sion) zapisal. "In v naših dneh se je v Brabantu in na Bavarskem pojavila umetnost med ženskami. Ljubi Bog, kašna umetnost je to, po kateri razume stara baba več kot izobražen moški?" Če se je s temi besedami nad delom begin čudil njihov sodobnik, so v Annales Palidenses o Hildegardi in njenih sodobnicah med drugim zapisali: "V tistih dneh je Bog pokazal svojo moč po šibkejšem spolu, po svojih služabnicah, v katere je vlil preroškega duha."

Obravnavane avtorice so vse od svojega časa do današnjih dni navduševale s svojim delom tudi zato, ker so bila ta zakoreninjena v temeljitem znanju. Ženske iz plemiških vrst so bile namreč v tistem času deležne skoraj tolikšne izobrazbe, tako v duhovnem kot literarnem smislu, kot moški, kar navsezadnje dokazuje tudi skoraj Hildegardino enciklopedično delo.

Poleg pomembnega literarnega prispevka pa velja v delu teh žensk poudariti že omenjeno prizadevanje za prenovo Cerkve, ki bi omogočala nove oblike krščanskega življenja. Takšna prizadevanja zaznamuje že Hildegardino delo, še izraziteje pa je prizadevanje za prenovo pri duhovnih gibanjih 13. stoletja, kamor sodijo tudi beginaže, svobodne skupnosti žensk. Novost, svoboda in uboštvo so tako vodila delovanja vrste takratnih gibanj, z dvesto let mlajšim obdobjem, ki se je v zgodovino zapisalo kot čas reformacije, pa ima delo begin še nekaj skupnega. V tistem času so se vse bolj uveljavljali domači jeziki, kot so flamščina, nemščina in francoščina, ki so našli svoj literarni izraz tudi v delu begin. Prav tu je treba iskati tudi vzrok za priljubljenost in hitro širjenje besedil, hkrati pa so s pisanjem v domačem jeziku begine posegle na področje, ki je bilo sicer rezervirano za kler, branili pa so ga interdikti in obsodbe na grmado, kar je bila tudi končna usode Margarete Porete in njene knjige.

Provokacijo in dvome pa so seveda mistikinje zbujale že s svojim iskanjem Boga v duši brez posrednika, saj je bila – kot dokazuje usoda Ivane Orleanske – v srednjeveškem razmišljanju meja med ekstatičnostjo, navdahnjeno od Svetega Duha, in tisto, ki je prišla od Satana, zelo tanka.

M. K.