Obsežno, 481 strani dolgo delo Svetlane Slapšak Šola za delikatne ljubimce sestavljajo Uvod, v obliki dnevniških zapiskov napisana poglavja Srečanje, Spreminjanje, Osvobajanje in Odmerjanje ter Epilog. V Uvodu avtorica pojasni, da je naslov prevzela po romanu francoskega pisatelja iz druge polovice 18. stoletja Restifa de La Bretonna, zatem pa predstavi svoje posebne postopke pri pisanju in izbiro literarnih likov. Refleksija lastnega pisanja in spodbuda, da bi se bilo treba odmakniti od fikcije, v nadaljevanju romanu ničesar ne odvzameta. V delu najdemo tudi avtobiografske prvine, vendar pri iskanju umetniškosti literarne stvaritve to sploh ni pomembno.

Besedilo kot prostor užitka
Roman Šola za delikatne ljubimce bi bilo v marsičem mogoče imeti za postmodernistično delo, zlasti zaradi načrtne medbesedilnosti, celo pesmi v izvirnih jezikih, in morda tudi domnevnega onemogočanja istovetenja z dogajanjem v literarnem svetu. Pisateljica v Uvodu pravi, da si glavni osebi ves čas nekaj pojasnjujeta, vendar je kljub temu prepričana, da si bralke in bralci lahko ustvarijo enkraten prostor uživanja v besedilu, če se za to odločijo, in treba je priznati, da ima prav.

Eruditsko znanje
Svetlana Slapšak dialoško ponuja svoje bogato znanje s področja antropologije, grške antike, zgodovine, mitologije in umetnosti.

Leta 1974, ko sta se po obdobju represivnega delovanja vojaške hunte začenjala otoplitev in rojevanje nove zgodovine (seveda se prejšnji oblastniki s svojih položajev ne pustijo kar tako odgnati), glavna junakinja Taša oziroma Nataša, študentka podiplomskega študija in raziskovalka, v Grčiji pripravlja magisterij. Alekseju, igralcu in razumniku iz Sovjetske zveze, ki raziskuje antično gledališče, pripoveduje o vsem mogočem, tako o gledališču, filmu, glasbi in literaturi kot tudi o politiki ter s prav fotografskim spominom razgrinja svojo zakladnico znanja.

Aleksej novo vednost, spoznanja in podatke vsrkava vase, hkrati pa se mlada ženska in moški srednjih let, osebi iz različnih svetov, Jugoslavije in Sovjetske zveze, vse bolj zbližujeta. Prav v prikazovanju, kako poteka njun intimni odnos, se pisateljica izkaže kot izvrstna poznavalka človekove duševnosti.

Intelektualizem in Tašino vročično in pedantno pojasnjevanje ter že skoraj predavateljska vnema ne moreta obvladati ali ogroziti čustvenega dogajanja dvojice, različnih odtenkov zapeljevanja, približevanja in oddaljevanja, dvoma, strahu pred zbližanjem, vrhuncev in hkrati želje po pobegu iz odnosa.

Srečala sta se, ko je hotel skočiti pod vlak
Njuno prvo srečanje se zgodi, ko se Aleksej nameni vsemu napraviti konec in skočiti pod vlak, Taša, ki je po naključju v bližini, pa njegov usodni korak ustavi. V nadaljevanju moškemu z razgrinjanjem svojega bogatega védenja ponuja enega izmed razlogov za življenje.

Vse skupaj se začne z grožnjo smrti in poskusom samomora, sčasoma pa je vse bolj očitna erotika. Ljubezen se poraja v več odtenkih in kljub nakopičenim besedam o politiki, humanizmu, feminizmu, liberalizmu in naprednih idejah ohranja čudežno moč in daje smisel življenju. Ljubezenska dvojica jo zna odeti tudi v humor, se smejati na svoj račun in z blago ironijo analizirati ter vrednotiti lastni odnos, tako čustva kot telesne užitke.

Boj za boljši svet
Tašina strast je politika. Ni le opazovalka in kritičarka sveta, temveč je tudi angažirana intelektualka z oporečniško preteklostjo iz tedanje Jugoslavije ter prizadevanjem za novo Grčijo in politične spremembe v njej. Antična Grčija je predmet njenega študija, z grško preteklostjo je obsedena in začarana. Njene izrecno predstavljene vrednote so demokracija, človekove pravice, revolucioniranje obstoječih razmer brez prelivanja krvi, enakopravnost in enakost vseh ljudi in boj proti patriarhatu. Ohranja zvestobo sebi in je dosledna, njene besede so neposredne in odklonilne do vsakršne pojavnosti zla. Za vsako ceno vztraja pri smiselnosti in nujnosti boja za boljši svet.

"Nikoli dokončana igra dveh bitij"
Prikaz ljubezenske zveze in pojasnjevanje zgodovinskih dogodkov, kulture in umetnosti sta napisana v izbranem in literarno učinkovitem slogu ter kdaj pa kdaj tudi v poetičnem jeziku.

Pisateljica je dobra opazovalka in natančna opisovalka ostankov preteklosti, arhitekture, pokrajine, gledališča in življenjskega sloga sodobne Grčije, pa tudi kulinaričnih posebnosti, oblačilne kulture in človekove zunanjosti.

Čeprav je v romanu kopica podatkov in razlag, je vendarle poglavitna in literarno tudi najbolj privlačna ljubezenska zgodba, nikoli dokončana igra dveh bitij, ki vstopita v življenje drug drugega in vse postavita na kocko ter kljub zaljubljenosti in zamaknjenosti vedno znova iščeta odgovor na vprašanje, ali bi bilo vredno ostati skupaj.

Naloga ljubezni naj bi bila, pravi avtorica, da se ljudje poskušajo razumeti in se tudi prilagajati drug drugemu. Neskončni pogovori, radost spoznavanja novega, nežnost, čutnost, prizanesljivost, razumevanje in smeh napravijo roman bralno vznemirljiv in preprosto – lep.