Glavna oseba romana, mobiliziranec v nemško vojsko Jakob Špilek iz vasi Brunšvik na Dravskem polju, je pisateljev stari oče. Ker je bil po poklicu kovač, je bil najprej poslan v delovni tabor pri Münchnu, nato pa leta 1944 v Normandijo, od koder se je istega leta v avgustu začel umikati s svojo zdesetkano nemško enoto.

Pisatelj je zgodbo postavil v stvarni okvir zgodovinskega dogajanja, pri opisovanju domačih dogodkov in razmer pa je spretno zabrisal identiteto nekaterih krajev in ljudi in se prepustil umetniški svobodi. Že Goethe je zapisal, da je "roman subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način. Vprašanje je le, če ima svoj način, vse drugo se že najde". Cestnikov junak se ne bojuje za kakršno koli idejo, v imenu katere bi spreminjal svet in človeka, ampak ga krvavi zgodovinski dogodki naključno vržejo v pošasten vojni vrtinec, v katerem rešuje svoje življenje in življenja bližnjih. Že na začetku romana iz pogovora z njegovim sotrpinom mobilizirancem Gašperjem izvemo, da ta vojna ni njegova in da je njegov namen le preživeti strašni čas in se vrniti domov. Njegovo stališče mu oporeka Fabienne, francoska revolucionarka in feministka, ki doživlja hudo osebno stisko. Očita mu, da ni na pravi strani zgodovine, medtem ko Jakob ohranja sočutje in svoj človeški obraz.

Jakobovo življenje v romanu zaznamujejo štiri ženske. Ob Renu mu na pokopališču reši življenje mrtva mlada nacistka in mu skozi blodnjavo obsmrtnega doživetja pripoveduje o sovraštvu in totalitarnosti sprevržene ideologije in vojne, ki sta jo ubili dvakrat: najprej sta ji vzeli življenje in nato še grob. Pred nacisti in nato pred Američani je na Bavarskem ranjenega Jakoba skrila nemška kmetica Anna in ga prepričevala, naj ostane na kmetiji, vendar se po domotožju in v pričakovanju srečne ljubezni z Gero odloči, da se vrne domov. Po kratkem ameriškem ujetništvu se napoti v Jugoslavijo, kjer pa ga čakajo nečloveška zaslišanja in zapor v Begunjah zaradi domnevnega vohunjenja. Po treh tednih ga reši zgolj naključje in zelo previdno se lahko vrne domov. Preživel je Normandijo, Ardene, Siegfriedovo linijo, Eifel, Pfalško, Ren in na koncu Odenwald. Premikanje s krvavo fronto pa za Jakoba ni bilo samo trpljenje in kruto spoznanje, ampak nekakšno duhovno zorenje oziroma duhovno popotovanje, ki ga ponazarjajo nabožne podobice, pridobljene v določenih krajih. Najprej je dobil v roke podobico Normandijke, svete Terezije Deteta Jezusa, ki neguje francoskega vojaka, v Amiensu je od nedolžne francoske deklice dobil podobico konjenika Martina, ki reže plašč za siromaka, v kapucinski Marijini cerkvi pri Gernsheimu je spravil v žep Uršulino podobico, podobico z walldürnskimi dvanajsterimi Kristusovimi glavami pa mu je podaril otrok kmetice Anne. Podobice je Jakob prinesel v cerkev na Ptujski Gori in v svoji viziji v spravnem duhu pod Marijinim plaščem zagledal nemške vojake.

Roman Branka Cestnika Pogovori z njo tako izzveni v prepričljivo protivojno sporočilo. Čeprav se opira na realna zgodovinska dejstva in dogodke ter življenjske izkušnje, pa marsikje pogrešamo opis prave polnosti življenja. Konec knjige je opremljen s slovarčkom in časovnico dogodkov, na katero se veže pripoved.

Iz oddaje S knjižnega trga.