Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časopisih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.

Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemer naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: "Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal." Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.

Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel "iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države".

Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje in s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.

V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem "albumu" Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujejo avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih, pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je "utekel" čez mejo in se naselil v Kanadi.

Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC-ja, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.

Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.

Iz oddaje S knjižnega trga.