Arkadij in Boris Strugacki sta bila do zdaj v slovenščino prevajana trikrat, prvič leta 1983 s Piknikom na robu ceste, ki se je skozi leta izkazal za cenzurirano različico, leta 1986 je izšel Hrošč v mravljišču in pred dvajsetimi leti še Časovni pohajkovalci. Te dni v Mali Drami uprizarjajo dramatizacijo romana Težko je biti bog (1964), ki ga je založba Sanje istočasno objavila v knjižni izdaji, LUD Literatura pa je – pod okriljem novoustanovljene žanrske zbirke Piknik – na papir spravila še izvirno, necenzurirano, "vulgarno" oziroma žargonsko ekspresivno različico Piknika na robu ceste (1972/80), s katero sta se brata po prvi revijalni objavi ukvarjala celih osem let, sovjetski cenzorji namreč nikakor niso hoteli razumeti, da njuna vizija Cone ni alegorija Sovjetske zveze, temveč v globalni prostor postavljena kritika kapitalizma in potrošništva.

Oba romana sta doživela žlahtni filmski predelavi, režirala sta ju velikana ruske kinematografije Andrej Tarkovski, ki je Piknik leta 1979 predelal v Stalkerja, in Aleksej German, ki ga je življenjski projekt Težko je biti bog pred končanjem leta 2013 spravil v grob. Piknik na robu ceste je slavnejši od obeh romanov, verjetno tudi zaradi Stalkerja – čeprav je v primerjavi s filmom zelo dinamično spisana zgodba s fenomenalno premiso, ki je bila (vsaj v času nastanka) v odločnem nasprotju s konvencijami znanstvene fantastike. Tujci so praviloma vedno ogrožali naš planet (ali vsaj iskali stik), v Pikniku pa se Nezemljani pri nas ustavijo samo na kratkem oddihu; očitno smo jim tako nezanimivi, da hitro odidejo, za seboj pa pustijo nasmeten piknik plac, ki postane vojaško zavarovana Cona in najdišče kopice človeštvu nerazložljivih predmetov in pojavov, med katerimi t. i. stalkerji iščejo predvsem skrivnostno zlato kroglo, ki naj bi izpolnjevala najgloblje človeške želje.

Če je Piknik globoko alegorično in "univerzalno" delo, je Težko je biti bog kot naročen za leto 2022, pravi filozofski roman, ki lepo pokaže, kam ob pomanjkanju izobrazbe in povečanju fanatizma drvi civilizacija. Arkanar je v romanu svet, ki ni dočakal renesanse, svet, ki je obtičal v srednjem veku in kjer oblastniki kaznujejo vse, kar je napredno, vse, ki berejo knjige in razmišljajo z lastno glavo. Tja prispe zemeljski odposlanec Rumata, a v tipični diplomatski vlogi; čeprav vidi grozodejstva, enoumje in popolno dehumanizacijo, mu "akreditacija" ne dopušča vmešavanja!

Paralele s sodobno realnostjo so strah vzbujajoče, na Arkanarju se zapirajo šole, zažigajo knjige, preganjajo se umetniki, znanstveniki in aktivisti. Po drugi strani pa oblast ustanavlja domoljubne šole in spodbuja nekritično poslušnost. Prevajalčeve finese celo govorijo o "ablasti", v vrtoglavi seriji kritičnih pasusov pa brata Strugacki govorita tako o banalnosti represivne oblasti, čistkah v lastnih vrstah, sužnjih vere, pasivnosti intelektualcev in tako dalje.

Oba romana v naš prostor vnašata izjemno poživitev prevodne literature … in to v času, ko skušajo nekateri neselektivno bojkotirati celotno rusko kulturo. Drži, Težko je biti bog, še težje pa je ohraniti trezno glavo.