Tovrstna oznaka je še toliko bolj smiselna, ker avtorica na skoraj osemsto straneh odvija zgodovinsko tapiserijo od začetkov dvajsetega stoletja prek Kraljevine Jugoslavije, druge svetovne vojne in povojnega socializma, do osamosvojitvene vojne za Slovenijo in časa po njej. Hkrati pa so pripovedke, zbrane v tej knjigi, rokavica v obraz slovenski fantazmi o velikem tekstu, narejenem po vzoru Vojne in miru. Kot pravi Marko Juvan v odličnem spremnem zapisu, avtorica v veliko pripoved vstopa pristransko, karnevalizirano, z opisovanjem zgodovinskega drobca, ki ga vtira v večjo, posebej povojno družbeno fresko. Zgodovina, ki jo piše Breda Smolnikar, je torej pisana "od spodaj", naslanjajoč se na postopke mimetičnega; pri tem je kronotop njene proze geografsko določen, z osvetljevanjem podeželsko-kmečkega, primestno-obrtniškega okolja, vendar vedno z mislijo na ustvarjanje večje poetološke celote.

Breda Smolnikar je prepoznana kot avtorica, ki raziskuje pokrajinsko identiteto, s katero so določeni njeni liki. Mladost je preživela v Depali vasi, zaradi česar svoje junake in predvsem junakinje locira na kamniško-domžalsko polje. Toda čeprav črpa iz primestnega sveta osrednje Slovenije in izpostavlja nekatere lokalne specialitete, njena proza ni avtobiografična, še manj dokumentaristično-spominska. Spominjanje je le eden izmed načinov, kako se dokopati do pripovednega materiala, na primer o mladosti staršev v Kraljevini Jugoslaviji. Pisanje Brede Smolnikar po spominski napaberkovanosti zgodb, pa tudi po fragmentarnosti in cikličnem vračanju k vedno istim osebam ter kopanju po travmatičnih drobcih, spominja na Lojzeta Kovačiča. Oba opisujeta ljudi iz svojega družinskega okolja, pri čemer rišeta zgodovinsko fresko prve polovice 20. stoletja. Hkrati sta oba zaznamovala druga svetovna vojna in pozneje represivni komunistični režim in ne nazadnje sta oba odraščala v obrtniški družini. Toda medtem ko Kovačič izhaja iz osebnega spomina, Smolnikarjevo poleg njenega lastnega zanima tudi kolektivni spomin.

Breda Smolnikar torej vsekakor je (večinoma tretjeosebna) "kronistka" svoje lokalne skupnosti, pri čemer njena dela vsebujejo etnološke elemente, toda brati njena dela v luči zgolj teh, bi bilo redukcionistično. Že to, da njeni liki ponekod ne privzemajo imen, ampak nastopajo kot šahist, bogataš, lovača, kot na primer v pripovedki o Rozamundi, kaže, da pisateljica presega lokalistične težnje in teži k univerzalnejšemu. Njeno črpanje iz spominov, ustnega pripovedništva realno obstoječih oseb (sokrajanov, sorodnikov itd.), zgodbam nudi materialno ogrodje, ki pa je vedno nadgrajeno s poetološkimi postopki. Čeprav nekatere pripovedke delujejo skorajda kot surov, neobdelan pisateljski material, se kmalu pokaže, da pisateljica emocijo, na trenutke že strast in gnanost, namerno ohranja. Želja po spominjanju, govorjenju, izpovedovanju se kaže v obliki dolgih, neprekinjenih povedi. Te po eni strani evocirajo fluidnost, neposrednost, fizičnost, ki se jo pogosto identificira z "ženskim" pisanjem, po drugi pa gre za upor proti linearni strukturiranosti, za poskus razsrediščenja kanonizirane pripovedi.

Breda Smolnikar tudi v knjigi Si dekle ali si žena, ki jo je, kot že toliko drugih, izdala v samozaložbi, ustvarja jezikovno difuznost, s čimer prevprašuje strukture tradicionalnega patriarhata, še posebej trdno zakoličene v periferni skupnosti, ki jo opisuje. Njeni liki so resda hrepenenjski in na splošno se jih drži nekaj kosmačevskega, predvsem v smislu hrepenenja po imaginarnem, odsotnem, izginulem (bodisi so to navade, obredi, predmeti bodisi oblačila), toda hkrati so zaznamovani s travmatično izkušnjo, ki v zgodbe vnaša prikritost, temnikavost. In ko se že zdi, da bodo junakinje zapadle v "brezmejni nič", pisateljica vnese element racia; z uvidom v njihovo travmatizirano otroštvo skuša predvsem pojasniti, zakaj ravnajo tako, kot ravnajo. Tisto, kar je torej moteče, je, da pisateljica junakinje navidezno resda opisuje zunaj ustaljenih in pričakovanih družbenih obrazcev - zaradi zasvojenosti z delom, tihotapljenjem, trgovanjem, erotiko so "njene" ženske čustveno odtujene od svojih otrok in mož - toda njihov izstop nikoli ni dokončen. Za skorajda vse pripovedke vemo, da se bodo srečno iztekle in da bo pisateljica junakinjo z nevidnimi nitmi privezala na skupnost.

Če torej junakinje po eni strani odstopajo od materinskih, družinskih vlog, ki naj bi jih odigrale, po drugi strani može in otroke dojemajo kot "sredstva" za preživetje rodu in ohranjanje posestva ali zasebne lastnine. Tisto, zaradi česar so te pripovedke zanimive, je stiliziran in pesemsko ritmiziran jezik, v podtalju katerega teče tudi narečna zgodba, ki se nemalokrat izteče v rabelaisevski ludizem. Skoraj vse pripovedke iz knjige Si dekle ali si žena so prekinjane ali dopolnjevane z bralskimi odzivi sorodnikov, znancev, organov krajevne oblasti itd. Nekateri med njimi pisateljici zaupajo svoje spomine, večina pa ji očita moralno spotakljivost zgodb. Vrhunec tovrstnih odzivov predstavlja Pripovedka o metodi, ki komentira sklepanje sodišča v primeru obsojene pripovedke o brezah in zaide v karikaturo. Pisateljica v njej na leposloven način polemizira z vsemi, ki so se tako ali drugače obregnili ob svobodo njene ustvarjalnosti, na jezikovni ravni pa pripovedovalka sledi lipogramski besedni igri, s katero izpušča črko f, junakinjo vulgarnih besed. Smolnikarjeva tako seveda preigrava z argumentacijo sodišč in s provincialnimi stereotipi spodobnosti, pobožnosti, pridnosti itd.

Tovrstna burleskna obravnava teme, o kateri skupinski obrazci predvidevajo, da naj bi ostala v mejah prikrivanja in sprenevedanja, prinaša neafirmativen pogled predvsem na kolektivni spomin lokalne skupnosti. Prikazovanje skupnih običajev spolnega občevanja in preprodaje spolnih sokov sugerira butalstvo opisovanih, pri čemer ne gre pozabiti, da je tovrstna drastičnost le eden izmed trenutkov, ki jih je uprizorila Breda Smolnikar. V ospredju njenega zanimanja je – in to je posebej nazorno opisano v ciklu pripovedi o močnih ženskih likih, kot so kšeftarska Rozina, njena hči Minka, domiselna agrokulturnica Abrnca, divja letalka Dursuma, stroga Zlata itd. – ženski užitek. Pripovedka o Rozinini prestopniški hčeri Minki verjetno res ponuja enega najnazornejših erotičnih prizorov v slovenski literaturi, toda pri tem ne gre pozabiti, da Smolnikarjevi ne gre samo za "pisanje nazaj" ali pa celo za uživanje ob partikularizmih, kot so nekateri napačno brali njena dela, pač pa za dolbenje in osvajanje teritorija ženske samostojnosti in potemtakem tudi za subverzijo kanoniziranega lika cankarjanske matere in njene neznanske moči, sublimirane v kultu žrtve, kot to opredeljuje Marko Juvan.

Prav emancipirani ženski liki so bili vzrok, da je kratki roman Ko se tam gori olistajo breze (1998) postal predmet civilne tožbe. Ne glede na tovrstno patološko ravnanje slovenskega sodnega sistema nasproti pisateljici, ki je šele po več kot desetletju doživel epilog, se je Breda Smolnikar postavila po robu instancam, ki dobro ime postavljajo pred svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja. Temni madež, ki se kljub – za pisateljico – srečnemu epilogu še vedno drži slovenske literature, pa vendarle pušča odprto vprašanje, ali je pisateljičino pisanje z odzivanjem na to anomalijo pridobilo ali izgubilo kakovost. Breda Smolnikar je brez dvoma ena vidnejših avtoric, ki tematizira dvomnost resničnosti, še posebej, ko je ta prežeta z osebno izkušnjo. Če sklepamo po Pripovedki o metodi, se zdi, da je domišljijsko predelovanje v območju fantastičnega, nadnaravnega, za pisateljico edini mogoči izhod. In nazadnje, že to, da se je četverica bralk iz okolja, v katerem živi in o njem piše pisateljica, obregnila ravno v (ne)normativni model ženske in njene spolnosti, govori o globoki empatičnosti, ki je je zmožna pisateljica, predvsem pa o še kako potrebni razsrediščenosti slovenske literature. In to v časih, ko se je zdelo, da je ženska emancipacija skorajda že muzejska dejavnost!

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)