White (torej belo/bel/bela/beli) je osma knjiga Breta Eastona Ellisa (1964), vendar prva, pri kateri ne gre za fikcijo. In lahko bi dodali: prva, odkar Donald Trump predseduje ZDA.

Odločitev, da po šestih romanih in zbirki kratkih zgodb izda pravzaprav zbirko esejev o več aktualnih temah, je med drugim posledica njegovega spoznanja, da se z romanopisjem dandanes preprosto ne moreš več dotakniti množic in jih premakniti kot nekdaj. Če je svoje videnje sveta v preteklosti lahko sporočal prek prelitja v fikcijo, je v zadnjih letih nekaj časa za to uporabljal Twitter ‒ h kateremu se bomo še vrnili ‒ in od leta 2013 še podkast, kjer gosti predvsem imena ameriške (pop)kulturne sfere. In tudi ta, letos objavljena knjiga se pretežno bere kot njegova razmišljanja, podana v podkastih.

Ko govorimo o Bretu Eastonu Ellisu, neizbežno vznikne vprašanje, koliko front naj odpremo. Pisatelja je pri rosnih 21 letih uspešnica Less Than Zero (Manj kot nič) izstrelila med svetovne literarne zvezde, vendar hkrati številne neprijetno pretresla, zaslovela kljub borni promociji in doživela (sicer radikalno izmaličeno) filmsko upodobitev z nekaterimi izmed takrat najbolj vročih mladih hollywoodskih igralcev. Izid njegovega tretjega romana American Psycho (Ameriški psiho), satire o kapitalističnih ZDA, je bil otežen predvsem zaradi žolčnih napadov konservativnih feministk, ki ga seveda še niti niso imele priložnosti prebrati. Osebna promocija tega romana pa je takrat umanjkala zaradi groženj s smrtjo. (Mimogrede, marsikateri feministki se je glavni protagonist Patrick Bateman zdel naravnost absurdno smešen lik, režijo po knjigi posnetega filma pa je podpisala Mary Harron, ki je sodelovala tudi pri pisanju scenarija.)

Ellis je eden tistih avtorjev, katerih izdelki ali izjave pogosto precej nerazumno vznemirijo del javnosti in ki lahko tovrstno vznemirjenje izzovejo tudi pri skupinah, ki nemara predvidevajo, da bi se bil skorajda dolžan z veseljem zavihteti na položaj njihovega zastavonoše. Tukaj je smiselno omeniti, da je Ellis najbrž tip človeka, ki ‒ če si izposodimo znano izjavo Groucha Marxa ‒ ne bi hotel biti član kluba, ki bi ga imel za člana. Ena izmed takih situacij je bilo precej smešno izobčenje, ki ga je bil kot sicer istospolno usmerjena oseba deležen od skupnosti LGBT zaradi svojih izjav, s katerimi očitno ni tulil v isti rog kot vsi drugi. Ali z njegovimi besedami iz knjige White: "Tisti od nas, ki razkrivamo pomanjkljivosti in nedoslednosti ali izrazimo nepriljubljene ideje, postanemo strašljivi za tiste, ki so ujeti v svetu korporativne skladnosti in cenzure, ki zavrača samozadovoljne, in tiste, ki ji niso naklonjeni."

V sveži izdaji se ozira na ZDA nekoč in danes, predvsem prek kulturne produkcije (večinoma kinematografije, posebno poglavje je posvečeno še filmskim igralcem), prek odnosa med generacijami in razlikami v njihovem odraščanju, prek spletnih družbenih omrežij in lastnega razmerja z njimi, prek politike na ameriških tleh ... Gre predvsem za avtobiografski pogled na aktualno stanje sveta, vendar je ta pogled precej lahkotno izražen, ne zares analitično poglobljen ‒ kakor tudi Ellisova leposlovna dela spretno in najbrž avanturistično drsijo po gladini tubitnosti, tudi svojih likov ne slika analitično, vsaj če ni to zastavljeno precej humorno.

Tako se skozi knjigo White, ki je sicer prežeta z blago zajedljivim humorjem, pojavi kar nekaj banalnih navedb in avtor kdaj tudi sam sebi nasprotuje, kar je nemara med drugim posledica tega, da se ni zagrizeno priklenil h kakšni agendi, ki bi njegovo izrekanje premočrtno vodila do zastavljenega si cilja. Delo je napisano v slogu kramljanja z osebo, s katero se kdaj strinjaš, kdaj pa ne, zaradi česar pa še ne velja zlivati žolča nanjo. Ellis samega sebe jemlje bistveno manj resno, kot ga očitno jemlje nemalokrat srdito nastrojeni del javnosti. Gre za razgibano razmišljanje o naravi sveta, v katerem trenutno živimo in na katerega se ozira skozi oči in z izkušnjami nekoga, ki pripada generaciji X ter se je svojega položaja izrekanja sposoben zavedati. Tako krizo srednjih let opredeli kot "trenutek v človekovem življenju, ko se ta zave, da ne more ‒ da ne bo ‒ niti dneva več vztrajal pri drži, za katero je menil, da se pričakuje od njega".

Prišli smo namreč od odraščanja nekdaj, ko so bili marsikateri starši zgolj bežno prisotni v otrokovem oziroma mladostnikovem življenju, do odraščanja danes, ki ga zaznamujejo helikopterski starši. Neprisotnost starejše generacije je omogočila tudi konzumiranje (pop)kulturnih vsebin, morda neprimernih za določeno starost, ki pa so prav zato pripomogle k odraščanju. Številne snežinke, kakor rad imenuje milenijce, so odraščale "zavite v vato" in tako jih prepogosto čisto potolčejo zadeve, vezane na radikalno izrekanje neodobravanja brezimnih množic. Prepričan je, da vse večja nestrpnost do kompleksnosti in ideoloških raznolikosti ni nevarna zgolj na politični, temveč tudi na kulturni in čisto človeški ravni.

Generacijski razkorak, ki se mu Ellis posveča, v veliki meri vidi v umanjkanju nekdaj prisotne predrznosti, to umanjkanje pa ima za posledico samoomejevanja. To pa pomeni krčenje svobode umetnosti in tudi zamejevanje dojemanja umetnosti kot nečesa, kar je odprto za svobodno razpravo. Po njegovem mnenju je prav kultura všečkanja, ki je prišla s spletnimi družbenimi omrežji, nasilno preusmerila komunikacijo. Skupnost, odnose in samo kulturo je speljala na nove tirnice, s čimer se je porodila izrazita kultura medsebojnega obtoževanja, ki pogosto operira z instantnim etiketiranjem posameznikov, po drugi strani pa je mogoče tam najti udobno zavetje različnih samopravičniških skupin. Twitter, na katerem ni več tako dejaven kot nekoč, je sprva "videl kot nekaj svobodnejšega in performativnejšega, le redko sem objavljal tvite drugih ... Moje objave na Twitterju so bile zaverovane v svoj prav, sarkastične, kdaj lažno iskrene, včasih razjarjene, polno je bilo odzivov na dobre filme, slabe filme, knjige, ki sem jih priporočal, knjige, ki mi jih ni uspelo dokončati, citatov, občasno sem objavil zgolj besedilo kakšne pesmi iz preteklosti. Ti tviti so se pojavljali na moji strani ... Večinoma ponoči, včasih po nekaj pijačah, brez vprašanj, brez razlag, samo nametavanje mnenj in izražanje samega sebe izgubljenim dušam, ki so se odločile, da mi bodo sledile ‒ čeprav nisem nikoli deloval prijetno, da bi s tem pritegnil sledilce."

Pozornost pa namenja tudi vprašanju zanj skrajno moteče pogoste prevlade ideologije nad estetiko, kar je močno prisotno predvsem v sodobni kinematografiji. Na splošno si želi umetnosti, ki se ocenjuje z vidika estetike in ne z vidika njenega ideološkega sporočila, ki kar kriči iz nekaterih stvaritev. Tako kot njegova nekdanja dejavnost na Twitterju ali njegovi podkasti tudi knjiga seveda vsebuje precejšnjo bero nemara za koga provokativnih izjav, ki pa niso namenjene goli provokaciji. Pogosto razodevajo za krinko pravičništva skrito licemerstvo (pop)kulturne sfere, neusmiljenost korporativnega fašizma. Po njegovem mnenju je bil denimo Moonlight (Mesečina) deležen slavospevnih kritik in oskarja za najboljši film, ker je tolikšno odobravanje izdelka, prežetega z duhom gibanja Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo), bilo najbrž v lastnih očeh vzneseno videno kot triumfirajoče kljubovanje vladavini Donalda Trumpa.

"Legije razočaranih niso prebolele izida volitev, niso zmogle iti naprej, občasno je postalo srhljivo, skoraj neznosno, da ni bilo znakov sprejemanja ene izmed življenjskih preprostih, vendar brutalnih resnic: kdaj zmagaš, kdaj izgubiš," piše Ellis. In dodaja, da je bila pesem Rolling Stones, naslovljena You Can’t Always Get What You Want (Ne moreš vselej dobiti, kar hočeš, op. a.), spremljevalna pesem Trumpove kampanje, kar se je sicer zgodilo kljub nasprotovanju zasedbe. Gre za elegijo o optimizmu 60. let preteklega stoletja, ki drsi v razočaranje in konča v sprijaznjenem pragmatizmu, predvajali pa so jo na vseh Trumpovih shodih in tudi po njegovem zmagovalnem govoru, sklenila je kupčijo. V teh kontekstih je bila vselej slišati misteriozno: žalujoče in spodbudno, ironično in igrivo, preobremenjeno s pomeni, imela je strašljivo, privlačno naravo," med drugim zapiše v knjigi o dogajanju izpred treh let. In še nekoliko morbidnoo, vendar precej pomenljivo dejstvo glede Ellisove fikcije ‒ njegov skrajno izrojeni Patrick Bateman je naravnost bolestno obseden s svojim vzornikom Trumpom, ki je posledično v Ameriškem psihu omenjen večdesetkrat.