V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana Istanbul Istanbul bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: “Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.”

Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje: “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?”

Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: “Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: “Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.”

Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav Istanbul Istanbul bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.

Iz oddaje S knjižnega trga.