A ne gre za klasično potopisno delo, ampak za preplet ljubezenskega, družbenokritičnega in potopisnega skozi oči tujca, ki našega jezika ne razume. Debeli zidovi, za katerimi se skrivamo, se tanjšajo in rušijo, v majhnih oknih pa se zrcali motni odsev nastavljenega ogledala, kot se do svojih opažanj samokritično opredeljuje mehiški pisec in gledališki ustvarjalec.

Nekdanji serijski ustaljenec – kot se namesto popotnika raje imenuje avtor – je v naše dežele pred več kot osmimi leti prišel z željo po raziskovanju slovanskega sveta, vendar te zemlje ne namerava zapustiti. Tukaj namreč podoživlja svojo različico legende o Lepi Vidi. Le da je Vido zamenjala Mojca, danes njegova življenjska sopotnica in prevajalka njegove zapisane besede.

Prvoosebna pripoved je razdeljena na štiri daljša poglavja, med katera je uvrščenih pet kratkih zgodb. Poleg teh so med pripovedovanjem, ki sprva sledi kronološkemu zaporedju dogodkov Pascualovega prihoda v Slovenijo, s poševnim tiskom ločeni tudi kratki zapisi. Večinoma gre za pisateljeva ljubezenska, tudi erotična srečanja s Slovankami. Delo se tudi zato – predvsem pa zaradi romantične zgodbe med pisateljem in prevajalko, ki se zaljubi v pisateljeve besede in njega samega, lahko bere kot ljubezenski roman. Morda se tudi zaradi njune povezave v prevodu ne izgubi mojstrstvo pisane besede in pisateljev čut za pripovedovanje. Njegovega neznanja slovenskega jezika – ki se ga, kot pravi, ne more naučiti – mu bralec ne zameri. Nasprotno pa lahko občuti sram, da »tujec« o njegovi deželi in njenih prebivalcih ve več kot on sam.

"Že osem let živim v tej deželi, vendar ne razumem njenega jezika. V mestu, kjer sem postal pisatelj s polnim delovnim časom, ki piše o zgodovini, navadah in problemih neke dežele, a ti niso ubesedeni z besedami njenega jezika; pisatelj, ki svojih zapisov potem, ko so objavljeni, ne more prebrati."

Njegovi nekdanji ambiciozni popotniški načrti so se izjalovili, zaprl se je v neko mesto, v en narod, v jezik, ki je zanj le slušna dekoracija. A ostati v tej deželi je bila razumna odločitev, kot tudi naslov zadnjega poglavja knjige.

Pascual v delu Debeli zidovi, majhna okna odstira svojo kritično naravnanost do politike, družbe, bolestnosti množičnega turizma in problematizira pojme, kakršen je narod. S poznavanjem imen svetovnih avtorjev, slovenskega kanona in historično-geografskega ozadja na trdnih argumentih gradi kritiko slovenske družbe. Ugotavlja, da se Slovenija še vedno obnaša kot najstnica, ki svoje uspehe meri le s športnimi dosežki. Da se Slovenci še bolj kot drugi narodi skrivamo za družbenimi maskami, ki si jih upamo sneti le ob kozarčku rujnega. Da je vse tako zbirokratizirano, da morajo biti tudi umetniki najprej birokrati in šele nato ustvarjalci.

Pisatelj nam upa nastaviti ogledalo, kot ga je pred stotimi leti upal Šentflorjancem nastaviti Cankar. Vendar Pascual do Slovencev ni preoster, pa tudi do naše zemlje ne. Zemlje, ki poseduje neko univerzalno lepoto, lepoto iz škatlice, kot jo idealizira avtor. Zemlje, o kateri si predstavlja, da bo postala njegovo poslednje bivališče.

Kot tujec, pošast od zunaj – satirično zapiše mehiški pisec – se čuti poklicanega, da v naš prostor in med ljudi ponese več sproščenosti. Rad bi, da bi na tem ozemlju še vedno odkrival iste stvari kot običajno, le da bi bile okužene z drznostjo, gibkostjo in lahkotnostjo.