Kronika ali testimonio je pravzaprav oblika literarnega ali narativnega novinarstva, ki pa ima, v latinskoameriški preobleki, malo drugačno, bolj fikcionalizirano podobo. Pascual je avtor več knjig in tudi kolumn v Dnevnikovi prilogi Objektiv. Največ bralcev in bralk je v Sloveniji brez dvoma dosegel prav s temi članki, vsekakor pa so odmevne tudi njegove knjige. Roman V pričakovanju Kitajcev je njegova peta knjiga.

Prejšnja dela so nosila drugačne žanrske oznake: knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015) je označena kot knjiga esejev, Debeli zidovi, majhna okna (2017) so potopis, z Nilskimi konji v puščavi je Pascual še enkrat vstopil v esejistiko, knjiga Nezakonita melanholija iz leta 2022, ki je prejela nagrado novo mesto short (od 2023 nagrada Maruše Krese), pa je dober primer kronike.

V knjigi V pričakovanju Kitajcev nas Carlos Pascual seznani, da gre za prvi del romanesknega diptiha Nao, "fikcije, ki je osnovana na resničnih dejstvih". Pred nami je torej prvi zvezek zapisa o življenju Lucia Artura Navarra, glavnega protagonista romana, ki se lahko, kot pravi junak, razplete v svarilno priliko. Izvemo, da Lucio nekoč prijatelju Carlosu Pascualu v nekem baru v Bratislavi obljubi, da bo svojo življenjsko zgodbo spravil v knjižno podobo. Skozi zgodbo se občasno kot lik pojavi tudi Pascual, in zdi se, da se Lucio in Pascual tu in tam zlijeta v en lik, da je nagovor enega drugemu pravzaprav notranji monolog ali bolje dialog.

Poleg Lucia se v romanu pojavi precej oseb, ki se prek različnih situacij in dogodkov znajdejo v njegovi bližini. Lucio je sin vplivnega mehiškega odvetnika, ki je tudi povezan s tem, da Lucio nekega dne prejme klic nekega Kitajca, ki mu ponudi delo podpredsednika mehiško-kitajske finančne družbe Nao International. To je iztočna točka za osnovno dogodkovno premico, za dogodke pred tem in po sprejemu tega delovnega mesta. Delo s Kitajci je za Lucia vsekakor pomembno, vendar z razvojem zgodbe spoznamo veliko različnih vidikov njegovega življenja, ki ga oblikujejo v odraslega moškega. Pripovedni način ni preprost, pisatelj se je odločil za menjavanje prve in tretje pripovedne perspektive in tudi za vnos misli Lucijevih prijateljev in prijateljic v obliki nekakšnih dnevniških navedb, ki delujejo kot izjave prič in podrobneje orisujejo Lucijev značaj.

Roman je deloma kronološki, vendar se lahko v enem samem odstavku ali pa celo stavku včasih preselimo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, pripovedni čas se iz sedanjega v hipu spremeni v preteklik ali v prihodnjik. Zdi se, da je pripovedovalec (kadar je tretjeosebni) skoraj vsevedni, spet drugič pa vidimo, da mu ne moremo zaupati, saj izraža dvom o tem, kako se bo zgodba razvila.

Lucio je poročen z Američanko Tiano, slikarko, ki jo je spoznal v Bostonu, zdaj pa živita v Mehiki, v manjšem mestu Oaxtepec. Ko Lucio sprejme službo v finančni družbi, se mora preseliti v Ciudad de México, Tiana pa ostane v njuni hiši, kjer ima tudi svoj atelje. Lucio v prestolnici stanuje pri prijateljih Danu in Stacy, ki sta, poleg Tiane, tudi stalnici zgodbe.

Pisatelj nas z Lucijevo potjo seznanja skozi različne, tudi nevarne pustolovščine, obenem pa nas uči o zgodovini Mehike in delno Kitajske. Avtor sopostavlja sedanjost, preteklost in prihodnost, hitro menjava scene in dogajalno ozračje, to pa je za bralca lahko naporno. V primerjavi s prejšnjimi deli uporablja kompleksnejšo sintakso, ki terja veliko pozornosti. Vrinjeni stavki so polni detajlov in opisov, ki zahtevajo stoodstotno osredinjenost. V knjigi so ponekod uporabljeni tudi španski izrazi, kot so na primer argamasa, palapa, equipal in podobno. Prevajalka Mojca Medvedšek, ki gotovo ni imela lahkega dela, je na koncu knjige dodala tudi opombe, kjer tuje besede razloži.

Knjiga V pričakovanju Kitajcev se bolj kot s Kitajci ukvarja z razmišljanjem in doživljanjem Lucia (in Pascuala), ki išče svojo pot skozi življenje, Kitajci in z njimi povezano dogajanje pa so okvirna pripoved. Zgodba zaradi razmeroma zapletene stavčne strukture in zgoščenega dogajanja ne omogoča hitrega in lahkotnega branja, ponuja pa barvito in razplasteno slike mehiške realnosti v preteklosti in danes.

Iz oddaje S knjižnega trga.