V zamenjavi stavčnih členov je nekaj pomenljivega, poudarek se z »izgubljenosti« prestavi na "raj" in res se zdi, da protagonista s pripovedovalcem vred iščeta razvaline nekega izgubljenega ideala, ki ni bil nikoli nič drugega kot projekcija njunih najbolj skritih želja. "Zdi se mi, da vse temelji na velikem nesporazumu," reče skrivnostna ženska pripovedovalcu in nadaljuje: "Pravzaprav ne poznam knjige, ki ne bi temeljila na nesporazumu."

To zagotovo velja tudi za pričujoče delo. 'Nesporazum' je ključna beseda, s katero nizozemski pisatelj Cees Nooteboom komentira besedilo in opozarja na njegovo metafikcijsko jedro prek literarnih likov. Prebrano ni namreč nič drugega kot izmišljotina osamljenega pisatelja, ki si v prologu ob pogledu na čedno sopotnico med poletom proti Berlinu krajša čas tako, da naplete zgodbo o njenem domnevnem življenju. Ker pa je tudi sam plod domišljije, se v epilogu spet snide z neznanko in ozavesti lastni fiktivni obstoj, nakazan v uvodu z besedami: "To je ta knjiga, iz katere zdaj izginja, skupaj z mano." Kratki roman Raj izgubljeni se tako počasi in premišljeno sestavlja v kompleksno, simetrično igro ogledal, v kateri se okvirna pripoved zrcali v osrednji del romana. Pisatelj je roman opremil s prologom in epilogom, vmes pa postavil simetrični poglavji, ki se vse tesneje prepletata, a nimata na videz ničesar skupnega z zunanjo zgodbo. Zrcalna simetrija obe romaneskni polovici zbližuje, hkrati pa poudarja njune tudi žanrsko zaznamovane razlike. Protagonistka prve polovice, Alma, svojo zgodbo pripoveduje v prvi osebi, zgodba protagonista Erika Zondaga pa se dogaja v tretji pripovedni osebi. Način pripovedi se ujema z vlogo, ki jo lika igrata. Almina zgodba se osredotoča na vrednost osebne izkušnje. Alma o svetu ne reflektira, temveč ga živi, doživlja, zaznava s prefinjenim občutkom za sočloveka in prostor, ki ga naseljuje. Njeno doživljanje umetnosti je prvinsko, a zato morda toliko bolj pristno. Nasprotno distančna Erikova drža potrebuje avktorialnega pripovedovalca. Protagonistu, literarnemu kritiku, ki se bliža petdesetemu letu, sta se življenje in umetnost zlila v eno samo banalno povprečje. Ravnodušnost, s katero ocenjuje literarna dela, odseva njegovo globoko brezbrižnost do sveta, do svojih najbližjih pa tudi do sebe, dokler ne sreča angela, ki to ni. Kot za vsak spodoben raj tudi Raj izgubljeni naseljujejo angeli, le da pri Nooteboomu izgubijo religiozno konotacijo; postanejo del fizičnega prostora, metafora človekove minljivosti. Vendar je tudi tu na delu temeljni nesporazum, ko se izkaže, da to niso prava nebesna bitja, temveč statisti literarnega performansa. Z razkrivanjem materialnega ozadja fenomenov, njihove fiktivne, artificialne narave, se pripovedovalec obregne ob vprašanje smisla pa tudi ob mejo med resničnostjo in domišljijo. Podobno vlogo kot angeli pri Eriku odigrajo aborigini pri Almi. Alma avstralske aborigine idealizira, njihovo zemljo pa povezuje z izgubljenim rajem, dokler je ne zlomi banalna vsakdanjost njene idealizacije, ki je hkrati tudi točka preloma samega romana, ki preide k Erikovi zgodbi.

Raj izgubljeni je, podobno kot njegova glavna junakinja Alma, bolj senzorično kot intelektualno doživetje. Roman nima pronicljive ironije Ritualov, Nooteboomovega odmevnejšega besedila iz osemdesetih let, zato pa premore toliko več topline in hudomušnosti, s katerima preigrava grenko-sladke nesporazume v življenju svojih junakov. Nič zares globokega, zagotovo pa precej ganljivega.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).