Vse to doživlja petnajstletna junakinja Kambili, vase zaprta hči založnika pomembnega opozicijskega časopisa in premožnega industrialca, ki družino – ženo, Kambili in njenega starejšega brata Jaja – jemlje za talce svoje katoliške indoktrinacije, ki bi ji lahko pripisali srednjeveške metode kaznovanja. Bralec z bolj fanatičnim dojemanjem sveta bi Škrlatnemu hibiskusu utegnil pripisati radikalno antikatoliško noto, kar je do neke mere res. Roman med drugim popisuje očetovo telesno kaznovanje otrok in noseče žene, ki mu Adichiejeva kot kontrast postavlja divjanje vojaškega režima, vse bolj nestrpnega do založniške dejavnosti očeta Eugena, po domače Papaja. Ta ni predstavljen izključno kot fanatik in nadzornik vseh vidikov družinske dinamike, temveč tudi kot zagovornik svobode govora, vsaj v javnem prostoru. Papa istočasno terorizira otroka in bližnje sorodnike – predvsem svobodomiselno sestro Ifeomo in ateističnega očeta, ki ga zmerja s poganom in mu ne dovoli stika z otrokoma.

Papa Eugene je utelešena kontradiktornost in po svoje najbolj fascinanten lik romana; je verski fanatik in založnik kritičnega časopisa, dobitnik nagrade amnesty, ki v prostem času otroke poliva z vrelo vodo! V primerjavi z njim je "osrednja" Kambili kar malce pasivna junakinja, ki s položaja otroka iz socialno privilegirane družine opazuje, vsrkava vplive in postopoma – kljub očetovim zapovedim in prepovedim – sledi novim spoznanjem, tudi po zaslugi obiskov pri teti Ifeomi, svetovljanki iz province, pripadnici nižjega razreda, ki ji kot univerzitetni profesorici svobodne odločitve kratita tako državni represivni sistem kot bratov represivni sistem. Zato ne preseneča, da se Ifeomi odloči za emigracijo, kar Škrlatni hibiskus (ohlapno) poveže z vodilnim motivom Amerikanke (2013), avtoričinega mogočnejšega in slogovno ter tematsko bogatejšega tretjega romana.

Škrlatni hibiskus je vreden vse pozornosti; kot številni prvenci se trudi povedati preveč, kar pa ne zmanjšuje moči Kambiline prvoosebne pripovedi, njenega iskanja glasu, identitete, opisovanja lokalnih običajev in ritualov, odnosa do komajda komunicirajočih članov širše družine, razlik med ruralnim in urbanim, ki ga med drugim določa odnos do jezika in kulture; za "urbanega" očeta npr. igbojščina ni civiliziran jezik, zato v javnosti zahteva uporabo angleščine. To je barvit, avtentičen prvenec, "lepa" zgodba o odraščanju v skrajno konfliktnem okolju.