Mineva namreč točno sto deset let od pisateljevega rojstva in štirideset let od njegove smrti, a tudi devetdeset let od bazoviških žrtev, sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in ravno toliko od podpisa Rapalske pogodbe, ki je v zameno za priznanje Kraljevine SHS tretjino slovenskega etničnega ozemlja prepustila Kraljevini Italiji.

Zgodovinski kontekst je v okviru Kosmačeve proze še kako pomemben: večina zgodb se odvija v času med obema vojnama, ki pa je na Primorskem vsaj od leta 1922 sovpadal s fašistično oblastjo. Izredno stanje se je tu le začasno prekinilo, dobilo je drugačno, a nič manj brutalno obliko. Tu je še avtorjeva osebna izkušnja s fašizmom: komaj devetnajstleten se je znašel med zidovi rimske jetnišnice Regina Coeli in je bil, kot se rado poudarja, najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu. Vse to je sooblikovalo Kosmačev pogled na vlogo in pomen literature, ki v takšnih okoliščinah ne sme ostati prazen larpurlartizem, temveč mora zavzeti stališče do dejanskosti, ne da bi pri tem zapadla v teznost. "Umetnost se rodi iz življenja in je za življenje," naj bi avtor izjavil na javnem predavanju v Celju leta 1933 in nadaljeval, da sočasne življenjske razmere posledično vzpostavljajo tip "primorskega pisatelja", ki je rojakom tako rekoč dolžan poročati o nasilju nad Slovenci na drugi strani meje.

Kosmač je bil predvsem zelo oseben avtor. Celo v proznih začetkih, ki so tako po slogu kot po jeziku in podobah še precej cankarjanski, je prepoznati pečat biografskega doživetja. V kurentovsko navdihnjeni zgodbi Potepuh Najdù se lik, ki je skoraj čudežno ubežal smrti, vrne v domačo deželo in pripoveduje o tem, kar se mu je zgodilo, a ga nihče noče poslušati. "Poslušajo ga mrtvo," se glasi citat, govorijo mu, naj pozabi ječo, vendar Najdù v poziciji glasnika vztraja vse do konca. Potepuh je simbol spomina na neizbrisno izkušnjo, o kateri je treba govoriti, ker je preveč pomembna, da bi se zapisala molku. Pomembna je, ker je osebna, doživeta, obenem pa tudi že obča, saj pripoveduje o kolektivni izkušnji zatiranih, a upornih posameznikov. Iz izbranih besedil je razvidno, da so se tovrstni prepoznavni kosmačevski posebneži v avtorjevo prozo naselili že zgodaj. Zgodba Na sveti večer iz leta 1934 je na primer zasnovana kot vaška kronika, v kateri je med številnimi znanimi imeni prepoznati na primer Slaparjevo Tino iz poznejše pripovedi Sreča ali Pečanovo Nanco in Peskarjevega Ludvika iz Tistega lepega dne. Še pogosteje pa se po zgodbah sprehaja podoba samosvojega starca Temnikarja, predstavnika neposrednega, včasih grobega, a srčnega glasu Kosmačeve Tolminske. Biografska srž avtorjeve proze se navsezadnje kaže tudi v njegovi zavezanosti prostoru: velika večina pripovedi se odvija v okolici Tolmina, domači kraji (ali vsaj spomin nanje) pa naseljujejo celo Osnutek za daljšo zgodbo, kjer Kosmač piše o svojem bivanju v Franciji in o izseljenski izkušnji.

Zbirka Lovim pomladni veter se zavestno odpoveduje kronološkemu zaporedju in se raje odloča za tematskega. Triintrideset besedil, večinoma kratkih zgodb in nekaj odlomkov iz nedokončanih romanov, ki so bili do zdaj objavljeni le v časopisih in revijah, je tako prerazporejenih v sedem razdelkov, v katerih se povezujejo glede na skupne teme. Sestavljajo jih spomini na otroštvo, na ječo in na mater, prigode iz krajev zunaj domače doline, medvojni fašizem na Tolminskem, zapisi o izseljenski izkušnji in drugi svetovni vojni, zbirko pa zaključuje kratko in poživljajoče novoletno voščilo. Tovrstna razdelitev omogoča primerjavo v ubesedovanju jetniške izkušnje neposredno po dogodku in spominske perspektive leta pozneje ali avtorjev razvoj v oblikovanju pripovednega gradiva, čeprav bi se takšen način branja ohranil tudi skozi kronološko razporeditev. Kot v uvodnem zapisu ugotavlja Andraž Gombač, niso vse zgodbe enako prepričljive, imajo pa prepoznavne poteze spretnega pripovedovalca. Zgodba Potepuh Najdù je zanimiva zaradi poetičnega in metaforiziranega popisa zaporniške izkušnje, a težko bi rekla, da se mi je zdela zares dobra. Mimo tega pa se v zbirki najde nemalo presežkov, na primer v knjižni obliki prvič v celoti objavljene Medvejke, Ozimnina, še en spomin na otroška leta ter velika večina zgodb iz druge polovice knjige, iz razdelkov Domovina na vasi in Po tej vojni mora priti do revolucije. Knjiga Lovim pomladni veter zapolnjuje vrzel v Kosmačevem opusu in odstira skrite kotičke pripovedne pokrajine, v kateri še tako bežna usoda zrcali premike nekega večjega, grozečega, a tudi neustrašnega in upornega sveta.

Iz oddaje S knjižnega trga.