Pesnik že na začetku ugotavlja, kako težko je biti človek, in zapiše: »Sem, ki sem«, »Sem, kar sem« in »Sem, ki nisem«. Čeprav se zaveda minevanja, ima še vedno današnji dan ves zaznamovan in prepreden s spomini. Pogovarja se s tistimi, ki so za vedno odšli onkraj, rešuje se s svojo ljubeznijo do življenjske sopotnice – v njegovem življenju je sama postala pesem – in izreka spoznanja o bivanju.

V Zlobčevi zbirki prevladujejo nove pesmi, avtor pa jo je dopolnil še z nekaterimi iz prejšnjih zbirk, z neobjavljenimi pesmimi in s pesmijo sina Jaše, ki je bil tudi sam avtor več pesniških zbirk in pomemben slovenski poet. Knjiga Biti človek je posvečena pokojnima otrokoma, hčerki Varji in sinu Jašu, z besedami »O bog, kako sta vsa še v meni«. Smrt, ki jo ima za edino nezgrešljivo med poklicnimi morilci in čisto brez srca, je povzročila, da pesnik ni več celovit, življenje je zanj vse manj življenje v pravem pomenu besede, toda kljub zavedanju o minljivosti kljubuje in zmore celo ironijo. Z navdihom po tiho pride vanj pesem kot resbeseda, prikrade se kakor izrekanje resnice in spoznanj, reševanje, vztrajanje in ohranjanje moči. Povezovanje padcev in dvigov se pogosto odene v paradokse.

Sin je ohranjen v spominu, naselil se je v pesmih. Ko je bil na začetku svoje življenjske poti, je segal po nemogočem, zahotelo se mu je lune z neba, jemal si je svobodo. Bil je revolucionar, toda avtor, njegov oče, prav dobro ve, da je bila sinova revolucija pravzaprav revolucija duha, takšna, ki osovraženih gradov ne ruši. Sinova dvignjena uporna pest je bolj z ljubeznijo kot z jezo budila že uspavano zavest v duši ljudi, ki so bili okrog njega. Bil je angažiran intelektualec in človek dejanj. Boril se je za pravični svet, kritiziral družbeno neenakost, upiral se je oblasti. Peš je romal na Češko na grob Jana Palacha, da bi se poklonil njegovemu spominu. Neznanemu moškemu, ki se je tako kot Palach iz protesta sežgal, je podaril svojo lastno kožo. Zveza med očetom in sinom je usodna in zavezujoča. Pesnik si je želel, da bi sin prisluhnil edinemu nauku, ki mu ga je lahko dal, namreč pobudi: »Ne poslušaj mojih naukov.«

Smrt je povezana z žalostjo in têmo, toda pesniku Cirilu Zlobcu je veliko do tega, da bi sebi in ljudem spet povrnil krhko in usihajočo vero vase na spolzki poti skozi te blatne čase. Ljudje se brezglavo vrtijo v krogu, toda v odprtem boju s samim seboj je vendarle vredno vztrajati. Kljub obupu se vedno znova odpre dežela sonca, čarobnost skrivnostne kraške pokrajine in njene skope zemlje. Poraja se spoznanje, da smo ljudje v svojem boju poraženci in zmagovalci hkrati. Med biti zdaj in tu ter ne-več-biti po vsej verjetnosti ni prave meje, zato ima svoj smisel tudi reševanje z domišljijsko drugo stranjo.

Večina pesmi je opremljenih z datumi. Čisto določenega dne se je dogodek premaknil v pesem in se spremenil vanjo. Čas se zaganja v pesnika – sam je v času in čas je v njem, toda nikakor se mu ne pusti ujeti. Imenuje ga zlakotnjeni, norčavi, skrivnostni, troedini in vsemogočni čas. Prosi ga, naj mu nakloni en sam danes, ki je vreden življenja, tak vseskozi svetli dan, očiščen navlake včerajšnjega dne, vseh upov, strahov in praznih sanj. V svoji ubogi kratki večnosti je pesnik ranljiv, a kljub vsemu tudi zmagovalec.

Ciril Zlobec je mojster soneta. Tudi pesmi v zbirki Biti človek so napisane v sonetni obliki, v knjigi sta kar dva sonetna venca. Stroga sonetna forma je ponekod posodobljena in razrahljana, mnoge pesmi so napisane v rimah in imajo blagozvočen ritem, metafore so izbrane in umetniško dognane.

Zbirki Biti človek so dodane knjižna bibliografija Cirila Zlobca ter dve spremni besedi, prva izpod peresa akademika Matjaža Kmecla, in druga, ki jo je napisal Miklavž Komelj. Kmecl v svoji študiji piše o tem, da je marsikatero Zlobčevo pesem mogoče brati kot verzificiran esej, pogosti sta miselno verzno prestopanje ter sklicevanje na antične in biblične mite in njihovo filozofijo. Osrčje zbirke je po njegovem mnenju grenka in elegična nostalgija. Zlobčeve pesmi se luščijo iz prvinskega dna človeškega obstajanja ter so zvočne, pojoče in polne ritma. Glasba besed je, zapiše Kmecl, bistvena soustvarjalka in soustanoviteljica poezije. Miklavž Komelj pa Zlobčevo poezijo povezuje z ustvarjalčevimi življenjskimi izkušnjami in prelomnicami. V ospredje postavlja razmerje med očetom in sinom ter namenja veliko pozornosti tudi dejavnosti in pesništvu Zlobčevega sina Jaše.

Verze, v katerih prevladuje predvidevanje, da bo eden iz ljubezenske dvojice kmalu ostal sam in da je pesnik Ciril Zlobec na koncu svoje poti, je treba brati le kot umetnikov hipen dvom in vzdih. Pesnikov korak bo morda bolj počasen, njegov duh pa prav tako živ, uporen in vztrajen kot njegov resnični in prepesnjeni Kras.

Marija Švajncer, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).