V drugem delu z naslovom Ko poezija postane simbol za prijateljstvo so objavljeni spominski zapisi o znanih italijanskih književnikih, referati z raznih srečanj in simpozijev, organiziranih v zadnjih letih ter ocene Zlobčeve poezije, prevajanja in antologijskega dela, ki so jih napisali italijanski kritiki. V prvem in drugem delu je tudi več avtorjevih pesmi, včasih v obeh jezikih.
V ustvarjalčevem zapisovanju se povezujeta objektivnost in subjektivnost. Zlobec je zavezan narodu, zgodovini, politiki in kulturi ter opravlja pomembno poslanstvo, s katerim prispeva k zbliževanju sosednjih narodov in držav. Razume, da narod ni isto kot podoba, ki mu jo dajejo država, sistem in režim. Jezik in literatura sta lahko avtonomni vrednoti – v nobenem primeru ju ne gre sovražiti. Z veliko pesniško močjo, osebnostnim šarmom, poznavanjem politike in razmer ter dobrim obvladanjem italijanskega jezika je Cirilu Zlobcu uspelo, da je pomembno vstopil v italijansko javnost in si pridobil sloves prepoznavnega ustvarjalca. Z najvidnejšimi sodobnimi italijanskimi umetniki je stkal iskreno prijateljstvo.
Možnost je po njegovem mnenju namreč ena sama, in sicer osebna navzočnost ustvarjalcev v evropskem prostoru ter njihovo nepretrgano komuniciranje s kolegi v drugih državah in pri drugih narodih. Pomembno je ohranjati prijateljstvo, ki ustvarja medsebojno zaupanje in spoštovanje. Takšna je avtorjeva italijanska izkušnja.
Ciril Zlobec je avtor prevodov klasičnih in modernih del italijanske književnosti ter v Italiji tudi večkrat nagrajen ustvarjalec – tako za lastno poezijo, prevedeno v italijanščino, kot tudi za prevode ter širjenje sosednje kulture in umetnosti v Sloveniji in slovenske v Italiji. Seveda se je tudi njemu zgodilo, da je doživel slovenski značilno omalovažujoč odnos in prav nič prikrito zavist. Velikokrat so ga glede uredniškega dela, odločitev o uvrščanju pesmi v antologije in politične angažiranosti napadali ter tudi po krivem obtoževali.
Pri vsem tem pa ostaja v svojem pisanju človeško topel, tudi samokritičen in prijetno duhovit. Pošali se na račun lastne nečimrnosti, samozavesti in užaljenosti, vsega tistega, kar se lahko primeri, če se človek z izvirnim ustvarjanjem in prevajanjem izroča javnosti. Iskreno priznava, da je pač že po naravi tak in ga prazni stoli v dvorani, v katero je povabljen, neznansko motijo, malodane žalijo. Druga prirojena napaka je provokativnost, tretja pa v tem, da menda ni zmožen nobenega pravega reda in sistematičnosti. Takšna samokritičnost je očitno odveč, saj je knjiga Vse daljave niso daleč sistematična, problemska, polemična in smiselno urejena celota. Zlobec ni samo pesnik, temveč je tudi premišljen, kritičen in trezen politik, človek z vizijo, esejist in razumnik širokega duha, kritik sodobnega kapitalizma in globalizacije, evroskeptik in skeptik nasploh, vendar, kot pravi, okužen z utopijo.
Poglavitno sporočilo knjige bi lahko strnili v spoznanje, da je z umetnostjo, s humanostjo, strpnostjo in z odprtostjo mogoče premagovati predsodke in stereotipe ter uveljavljati pristno sožitje med narodi. Umetniška beseda je nad politiko in jo lahko včasih tudi obvladuje. V lepoti in umetniškosti se ljudje zbližujejo in se povezujejo ne glede na morebitno drugačnost in različnost ter zgodovinsko zaznamovanost.
Knjiga Vse daljave niso daleč, Italijanska srečanja slovenskega pesnika je tudi potrditev, uveljavitev in dokaz Zlobčeve osebnostne moči in pokončnosti. Umetnik vstopa v prostor duhovnega snovanja in ustvarjanja, usodne osebne izkušnje pa se v poletu novih umetniških in drugih stvaritev za hip odmaknejo. Odmik seveda ne pomeni pozabe – treba je ohranjati spomin na tiste, ki so že odšli: sin Jaša Zlobec je bil, kot je zapisano v knjigi, eden najbolj plodovitih prevajalcev iz italijanske književnosti na Slovenskem. Statistika govori o tem, da sta oče in sin prevedla približno petino prevedene italijanske literature povojnega obdobja. Po avtorjevem mnenju prevajanje ni samo rutinski posel, ampak tudi globlja, skoraj erotična navezanost na določeno literaturo, svojevrstna ljubezen, ki se, kot kaže njuno življenje, celo prenaša z očeta na sina.
Knjigo sta uredili Alina Carli in Martina Kafol, predgovor pa je napisal Miran Košuta in v njem omenil ljudi, ki jim je dano zbliževati daljave, družiti ločeno in stkati vzporedno. Mednje je uvrstil Cirila Zlobca, prevajalca pomembnih italijanskih umetnikov – od Danteja, Leopardija in Carduccija pa vse do Moravia, Quasimoda in Malaparteja ter veliko drugih. Skrbel je za objavo antologij ter slovenske bralke in bralce seznanjal z italijanskimi pisci. Po številu prevedenih zbirk v italijanščino pa je Zlobec postal po Prešernu in Kosovelu tretji največkrat v italijanščino prevedeni slovenski pesnik.
Marija Švajncer
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje