Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih.

Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti.

Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: "To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje". Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. "Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!"

Pahor nadaljuje najtrše preizkušnje od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja 600 deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja.

Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega "iz socialnega statusa absolutne ničle". Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo preden je umrl za levkemijo.

Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv.

Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. "Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja," je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. "Z Rado," je še zapisal, "se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce". In: "Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran." Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: "Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva." Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili.

Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: "Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …" In: "Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev." O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev.

Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, "da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej". Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Iz oddaje S knjižnega trga.