Avtorico, katere pisateljski razpon zaobsega mladinsko literaturo in literaturo za odrasle, sicer poznamo tudi kot ustvarjalko radijskih iger, dramskih del in scenarijev za dokumentarne filme. Za svoje delo je prejela več nagrad in nominacij.

Roman Sence je zgrajen kot diptih o baletniku Ianu oziroma Janu Naiu in Ajdi Selec, poročeni mladi ženski z otrokom, in tako so prepletajoča se poglavja po tej dvojici protagonistov naslovljena Ona in On. Uspešni plesalec Ian, poklicno razpet med Nemčijo in New Yorkom, sočasno doživi karierno polomijo in prejme poziv, naj odpotuje v rojstno deželo Slovenijo, kjer ga čaka dediščina po babici. Ajda si po opustitvi študija filozofije služi vsakdanji kruh kot čistilka, a obenem goji literarne ambicije. Njuni poti se prekrižata v lokalu Paradiž, kjer Ian začasno nastopa kot plesalec ob drogu, Ajda pa tam pospravlja.

Ianova in Ajdina pripoved sta subjektivni, posuti z vsakovrstnimi travmami, zlasti Ianova. Izkaže se, da sta oba preokupirana s tematiko družinske identitete, ki je zajeta iz spominskega fonda več stranskih likov, med katerimi povezujoča nit pripada baletnikovi babici Eriki Schwartzman. Pisateljica tej osnovi dvojne zgodbe, časovno razvejene od sedanjosti do desetletja pred drugo svetovno vojno in obdobja po njej ter pisane iz osebne, zatorej dokaj pristranske perspektive, strateško doda poglavja v kurzivu, enigmatično naslovljena Tisto. Ta so podana z vsevednim narativnim glasom in z objektivnejšega zornega kota razkrivajo predzgodbo sodobnega dogajanja. Z njo bralca usmerjajo k misli o ponovitvah družinskih vzorcev, polnih skrivnosti in hinavščine, na podlagi katerih se bežna srečanja med Ajdo in Ianom, ki pa ju zlagoma tesneje povežejo, ne zdijo več tako naključna kot od začetka.

Časovnici, ki zajema tri generacije, dogodki pa se menjavajo naglo in so pospremljeni z vrsto stvarnih podrobnosti, je treba precej zbrano slediti. Enako velja za del pripovedi, pripadajoče Ianu, ki se v sebi bojuje z razcepljenostjo, ta je posledica njegovega rodu in mladostne travme. Plesalec temne gmote v sebi potiska na dno, tudi z alkoholom, vendar se na izmenjujočih se prizoriščih Ljubljane in Bleda prerinejo na površje. S pomočjo ključnih uvidov, ki jih avtorica izpelje s premišljeno dramaturgijo, se mu v preobratu začne vračati že skoraj izgubljena vitalnost. Ajdi, katere bivanjski modus se giblje na meji med represijo in poželenjem in je vkleščen v rutino, pa se v odnosu z Ianom odpre možnost dejavnejšega samouresničevanja, po novem prav tako brez dednih bremen po materini strani.

Že naslov Sence nakazuje, da bo roman vsebovala soočanje z nezavednim. Cvetka Bevc se, seveda v literarni predelavi, opira na koncepte, ki jih je razvil švicarski psihoterapevt in psihiater Carl Gustav Jung, med drugim na arhetipe in še posebej na sinhroniteto. O Sencah lahko rečemo, da so v eni sapi zgodovinski, erotično-ljubezenski in psihološki roman.

Analitičnemu, mestoma pa vendarle igrivejšemu raziskovanju vzgibov, ki burkajo človekovo duševnost, je posvečena zbirka kratkih zgodb Cvetke Bevc, Izpovedi črnega mačka. Bistri maček Feliks, v domači različici Srečko, po svojem mačjem poslanstvu ni ne več ne manj kot psihiater. V svojih izpovedih daje živost človeškim likom, s katerimi je sobival ali jih spoznal kako drugače. Umeščeni so v območje intime ali pa kolektivnih silnic, ki trgajo posameznika, pri čemer je nevšečnim življenjskim premetom po zaslugi mačkonovih komentarjev primešan dobršen delež ironije.

Pred nami se zvrsti mimohod oseb različnih starosti in statusov ter z različnimi etičnimi predznaki, nad katerimi se zamislimo, ali se jim, včasih paradoksalno tudi s primesjo grenčice, nasmejemo. Nekateri nastopajoči se pod Feliksovim vplivom navzamejo celo kakšne mačje navade. On sam, neutrudni opazovalec, ki se po lastni volji premešča med njimi in zlepa poraženo ne povesi repa, pa rad zatrdi, da »dobremu mačjemu terapevtu nikoli ne zmanjka dela«.