Pesnica odkrito, a z distanco, opremljeno s prijazno ironijo, razkriva skrite kotičke zavesti, nagibov in vzgibov, stvarnih dogodkov, nočnih predstav in mor, prividov in sanj, vsega, kar smo, ko smo naseljeni v svojem edinem stalnem bivališču – telesu. Kot da je prevzeta od njegove minljive sestave, tudi njega, mesenega, večkrat upesni, potuje po njegovi notranjosti in ga radovedno secira.
In kaj smo? Dediščina in zapuščina staršev in prastaršev, ujeta v genskem zapisu, v koktajlu genov, kot zapiše sama, smo babilonski stolp odmevov preteklosti in sedanjosti, v kratko časovno obdobje ujeta eksistenca utrinkov, začetkov, vzponov in padcev, obžalovanj, nadaljevanj, opustitev, nazorov in predsodkov.
Zbirka Kaj smo, ko smo je vsebinsko in tematsko bogata knjiga. Njen pesniški izraz se neprikrito spogleduje s poezijo Wisłave Szymborske, vendar tega nikakor ni treba razumeti kot očitek, temveč kot ustvarjalni navdih.
Cvetka Lipuš je zamejska pesnica. Njene slovenske korenine ter življenje in šolanje v Avstriji in v Ameriki so njenim pesmim pustili neizbrisen pečat. O občutku tujosti in o prilagajanju na novo okolje piše v tridelni pesnitvi z naslovom Poglej nas, kako lebdimo: "Prišleki sledimo drobtinicam dobrodošlic vse do omizja domačinov .... Snubimo pokrajino, ki nam ponudi zeleno roko v pozdrav, šele kasneje, po rokovanju, zaslutimo reko, vodne žile ... Ko smo na samem, smuknemo v preteklost kot v domačo haljo. Kako mehko se nam prižema." In čeprav: "strmimo v zbegane stole, ki previdno postavljajo noge na nova tla," priznava: "v trenutku, ko vstopimo v ulični prizor, sprejmemo vse, kar nam pade v naročje."

Pesnjenje je pogosta tema številnih poetov. Tej temi je v zbirki posvečena tridelna duhovita pesnitev z naslovom Kje si, ko si. Skozi zbirko se utrne še nekaj svetlih utrinkov o vsakdanjih premišljevanjih in stanjih človekovega srca, o razklanosti med poslovnim in pesniškim svetom, a vendar se celota oklepa odhajanja, konca, teme, h kateri se vrača vedno znova. Vznemirjajo jo iskanje iztočnice za lastno življenje, strah pred izgubo spomina, ki pomeni tudi ugašanje osebnosti. "Marsikdo ugiba: Se bo spomin zametel kot sneg, se bo pojem poslovil od pomena, bodo obrazi zašli v zapuščeni hiši duha," ... sprašuje v pesmi Težki od časa, posvečeni "tiktakanju rakove ure v telesu". Skoraj nestrpno želi izslediti, kje in kdaj se "zgodba" konča. V pesmi Drago življenje mnogo prezgodaj piše: »Sedaj, ko sem starejša od sebe, si želim, da mi življenje neha mečkati telesno obleko, ne želim si činčina kozarcev in čestitk – sploh se ti še ne pozna."

V zadnji pesmi Čakanje se izoblikuje misel: "Mi lovimo sapo in korak, gojimo strah, grejemo dušo na oltarjih, prosimo ..., prosimo, da zaslišimo glas, ki nas bo pospremil in predstavil gluhonememu vesolju in zapel uspavanko aja tutaja, aja tutaja, iz mene izhajaš, k meni prihajaš ..."
Kljub vodilni in zaključni temi zbirke je nujno znova poudariti, da v pesmih Cvetke Lipuš ni turobnosti. Duhovita večpomenskost, aktualnost in jezikovna inovativnost so privlačni atributi, ki vabijo k branju. Morda jih najbolje ponazarja pesem Zaposlitev, v kateri pesnica, sicer slavistka in diplomantka primerjalne književnosti, bibliotekarstva in informacijskih ved, mojstrsko strne poklicno znanje in umetniške spretnosti: "Nebo vabi v svoje vrste strokovnjaka ali strokovnjakinjo za produkcijo oblakov ... Predpostavljamo odlično znanje vetrnega jezika, narečja nebesnih smeri in vsaj osnovno razumevanje hebrejščine. Ste ambiciozni, ste kdaj vlagali kresnice v kozarce in se ne bojite višine? Naslovite svojo prijavo na nebo s pripisom 'računalniški oblak'."
Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).