Natanko zahvaljujoč tej navezavi naj bi, še dodaja založba, vsi skupaj lažje uvideli, da poezija o eksistencialno najbolj zavezujočih stvareh (sprememba in izguba, poglavitni temi, ki tokrat zaposlujeta Cvetko Lipuš, pa gotovo sodita mednje) govori precej bolj premišljeno, pretanjeno, poglobljeno in, hja, zavezujoče kot tiste druge knjige, katerih moč, da bi človeku pomagali obrniti življenje na bolje, žal ni sorazmerna z njihovo zmožnostjo ljudem za čeden znesek soliti pamet.

Vsemu temu seveda ni mogoče oporekati; pesniška beseda, če je prava, bralk in bralcev pač nikoli ne nagovarja s koristoljubno preračunljivostjo, a zdi se mi, da podčrtovanje povezave med naslovom pesniške zbirke in industrijo priročnikov za osebnostno rast napeljuje k vnaprejšnjemu sklepu, slej ko prej napačnemu, da imamo ob Odhajanju za začetnike opraviti s poudarjeno družbenokritičnim, polemičnim ali angažiranim pesništvom, ki naj že na platnici osmeši eno svojih tarč. Toda v resnici je Cvetka Lipuš izpisala poezijo čisto drugačne vrste: izrazito tiho, intimno, prav nič žugajočo ali bojevito. Zagatne družbene, politične, ekonomske ali ekološke stvarnosti, sredi katere so njene pesmi nastale, se v Odhajanju za začetnike komaj kdaj dotakne.

A to spet ne pomeni, da zbirka ni vredna pozornega, zavzetega branja – kakor bi utegnili pomisliti tisti, ki dandanes vse glasneje zagovarjajo tezo, da je umetnost vredna le toliko, kolikor v moralno-političnem smislu stoji na pravi strani zgodovine in z zavihanimi rokavi pomaga izboljševati svet. Ne; umetniška moč Odhajanja za začetnike raste iz dejstva, da tu zbrane pesmi sicer res govorijo o minevanju – torej o eni najbolj tradicionalnih, v poeziji največkrat preigranih tem –, a to počno tako naravno, tako nepretenciozno, tako osebno prizadeto, a vendar brez slehernega sledu osladne patetičnosti ali emocionalnega ekshibicionizma, da se bralcu ali bralki utegne zazdeti, kakor da se prvič zares sooča s tem, da ljudje, kraji in stvari tega sveta pred našimi očmi nenehoma izginjajo in da se prazen prostor, ki ga puščajo za seboj, nikoli scela ne zaraste. To seveda še ne pomeni, da pričujoča besedila, ko govorijo o spominu, ki rožlja s ključi vrat brez vhoda, ali o dolini, izpraznjeni žita, ki se zdaj zlagoma polni s hišami, stanovanjskimi bloki, bolnišnico in parkirišči, ki zorijo v večerni pripeki, niso podložena z melanholijo ali hrepenenjem po nemogočem, po vrnitvi nazaj, v preteklo.

Toda glas, ki tu govori, pa naj bo še tako obdan z duhovi bivšega, ki se v sanjah in spominjanju vračajo kot bumerang, se vendarle nikdar ne smili samemu sebi, nikoli ne jadikuje ali, rečeno še malce bolj karikirano, nikoli ne narica nad težko usodo, naloženo šibkemu človeku na prav takšna pleča. Temu primerno pesemska protagonistka Odhajanja za začetnike – in v tem smemo najbrž videti potezo, ki zbirko sicer implicitno, a vendar dovolj ostro loči od že omenjenih priročnikov za samopomoč – ne ponuja nobenih receptov, kako se zmagovito izviti iz nelagodnega soočenja z lastno zapuščenostjo oziroma minljivostjo. Ne zateka se, skratka, v naročje takšnih ali drugačnih eshatoloških mitologij; nobena vera, nobeni napori za skupno dobro, nobena moč pozitivnega mišljenja, celo nobena mojstrsko napisana pesem tu pač ne bodo pomagali.

Tako se zdi, da je vse, kar v luči Odhajanja za začetnike ostane človeku, to, da kot krmar svoje usode z zavestjo izgube živi naprej. Takšna poanta, si mislim, se utegne komu zdeti precej skromna, nemara že kar preskromna za poezijo, ki naj jo vzamemo resno, a v časih, ko večina pesniških zbirk, ki mi pridejo pod roke, hoče streljati z vsemi kanoni v slehernem verzu, se treznost, zadržanost in obvladanost zbirke Odhajanje za začetnike zdijo intelektualno in čustveno nenavadno poštene in privlačne.

Iz oddaje S knjižnega trga.