O Kafki in njegovem literarnem vplivu obstaja množica del, npr. Deleuzova in Guattarijeva analiza Kafka: Za manjšinsko književnost, zato je nadvse dobrodošlo delo, ki se loteva njegovega vpliva na meni tri neznansko ljube avtorje, Rotha, Sebalda in Coetzeeja. Vse, kar ste kafkovskega izpustili v njihovih delih – Medin se osredotoči predvsem na Rothovo serijo o Nathanu Zuckermanu, Sebaldovo Vrtoglavico in Coetzeejev roman Elizabeth Costello –, vam bo obrazložila pričujoča analiza, ki se najprej, da bo zadoščeno konvenciji, posveti kratki analizi Kafke, naslonjeni na Tesnobo vplivanja Harolda Blooma, pa tudi grajenju kanoničnega statusa Kafke po drugi svetovni vojni, ko sta se dve frakciji prepirali o tem, ali praški Jud (že) spada v panteon sodobnih klasikov ali je prezgodaj, da bi ga omenjali v isti sapi s Proustom ali Joyceom.

Stari erudit in Kafkov apologet John Maxwell Coetzee je stvari najslikoviteje postavil na svoje mesto, rekoč, da je Kafka klasik tudi (ali ravno) zato, ker je preživel številne napade. Klasiki premagajo vsakršne polemike. So nedotakljivi, kajti "dokler je treba klasike pred napadi zavijati v vato, se ne morejo dokazati kot klasiki". Drugi pokazatelj, da je nekdo klasik, je njegov vpliv na druge pomembne pisce, citira Medin Harolda Blooma. Zakaj se ni lotil opusov drugih pomembnih piscev 20. stoletja, ki jih kot Kafkove literarne učence hipno omenja (Ishiguro, Borges, Kundera …), Medin ne pojasni, omeni "le" to, da so se Roth, Sebald in Coetzee z njim ukvarjali najbolj permanentno in sistematično, skozi tri desetletja romanopisja in kritiškega udejstvovanja, še več, do Kafke so skozi leta spreminjali odnos; malo so ga občudovali, malo so mu nasprotovali. Kot poudari Medin, ga zanimajo predvsem njihovi načini "prilaščanja Kafke" tako v formalnem kot etičnem smislu (kar poimenuje "breme ambivalence"), trudi se razlikovati med uzurpacijo Kafke in spoštljivejšim odnosom do njegovega opusa.

Medin piše o "zatajitvi" oziroma "seksualizaciji" Kafke v zgodnjem obdobju Philipa Rotha in njegovi postopni streznitvi, h kateri so vodili obiski Prage v sedemdesetih letih. Sebaldova metoda "agresivnega izrivanja" Kafke je še posebej fascinantna, po eni strani privzema držo iskrenega občudovanja, po drugi se agresivno trudi z napačnim prikazovanjem spodkopati tako Kafkovo fikcijo kot biografijo. Med trojico je Coetzee še najbolj zadržan, ker je – glede na njegov asketski slog pisanja – razumljivo. Knjiga Trije sinovi lepo pokaže raznolike drže do Kafkovega vpliva. Roth, Sebald in Coetzee kot bratje Karamazovi? Zakaj pa ne?