Čeprav avtor na način groteske, pretiravanja, hladnega cinizma in celo karnevalskosti komentira dandanašnjo nakupovalno manijo, je v srčiki njegove pesniške zbirke vprašanje smisla obstoja in namena tako poezije kot pesniškega ustvarjanja. Subjekt, ki se izreka, torej zavzema distančno držo do vsega, kar je, vključno s poezijo in umetnostjo nasploh. "Zakaj pa so takrat imeli pesniki bralce? / In zakaj nimajo pesniki / ničesar drugega kot le padec?" se sprašuje v pesmi Brezno namesto naslova. Ker je poezija izgnana iz današnjega potrošniškega sveta, pravi lirski subjekt, je najprimernejša forma za preizpraševanje potrošniškega bistva, torej nakupovanja.
Aleš Šteger, avtor spremnega zapisa h knjigi Tvoj nakupovalni voziček, je zapisal, da je v dvojici poezije in denarja "nekaj bogokletnega, nekaj hudo kurbirskega, pa naj si na Ministrstvu za kulturo še tako prizadevajo ovrednotiti minimalno postavko za avtorski honorar za pesniško zbirko ali dvigniti cenzus za samozaposlene v kulturi". Slonokoščeni stolp umetniškega artizma in borzni zlomi, ki se v Bedračevi pesniški zbirki znajdejo v skupnem košu, tako pomenijo izstop iz utečenih tirov. Toda v pričujoči knjigi ta svojstvena dvojica hkrati s prstom neposredno kaže, kaj se je zgodilo z nami, ki smo nehali verjeti v resnico, narod, Boga in celo v lasten jaz ter smo vse omenjeno zamenjali za potrošništvo.
Paradoks, ki je v novi Bedračevi knjigi viden že na prvi pogled, se nato še stopnjuje: čeprav nakupovalni centri predstavljajo polje neskočnih možnosti, je to izrazito omejen, zaprt svet, v katerem so pravila vedenja strogo določena. In tudi na eksistencialni ravni: kolikor hitreje se vrti trgovinsko kolesje, kolikor več trošimo, bolj izničeni postajamo. Ko v pesmi Kirurg opazuje samomor jogurtovega lončka, vemo, da so se stvari počlovečile in da so se ljudje opredmetili. Če ne nakupuješ, je tako, kot da ne bi obstajal. Pa vendarle, v svetu, v katerem stvari zamenjujejo partnerje, otroke in še kaj, se je smiselno vprašati, ali obstaja točka, ki je nakupovalna perverzija še ni zajela? Točka torej, iz katere bi se bilo mogoče revidirati, osmisliti praznino?
Ker nas v trgovine žene primarno poželenje, ker gre za veliko večje stvari kot zgolj za vsakodnevno banalnost, po vsej verjetnosti niti smrt niti rojstvo ne prinašata prekinitve te neverjetne zaciklanosti. Hladni, cinični drugoosebni "ti", ki je nagovorjen tudi v naslovu zbirke, se tako zgolj postavlja v različne pozicije, zunaj ali znotraj trgovine, in opazuje. Nikoli nam ne pove, kaj se skriva v ozadju fascinantne postkapitalistične mašinerije, ki iz sebe bruha identitete ljudi. Bedračeve pesmi so sicer toliko odprte, da se izognejo moraliziranju ali ponujanju instantnih rešitev. Največ kar si lirski subjekt, naseljen v drugoosebnem "ti", dovoli, je, da pokaže smer, v katero bi se lahko premaknila sodobna poezija; čeprav je seveda stvar okusa, ali bomo pristali na hladni cinizem oziroma opisovanje kot temeljno poslanstvo pesniškega.
Čeprav se zdi, da je Bedrač v nakupovalnih centrih našel resničen vir navdiha in čeprav so te raznolike in koherentne pesmi napisane z neverjetno lahkoto, je vseeno od nas odvisno, ali sprejmemo poezijo s tovrstnimi socrealističnimi nastavki. Pesmi, zbrane v knjigo Tvoj nakupovalni voziček so namreč brezkompromisne, mesarijo po naših depresijah in odtujenosti. Svet v katerem naj bi izpolnile vsakogaršnje sanje, nam pravi Bedrač, je hladna, restriktivna tovarna. Kljub naporom pa mu ni uspelo pogledati v zakulisje tega, kar se skriva za manijo kupovanja. Da gre za nekakšno samodokazovanje, za blejanje v čredi, že vemo – prav zato so te pesmi najboljše tam, kjer ne gredo v frontalni napad in se ne hranijo s krvoločnim hrepenenjem, ki naj bi ga še posebej pripadniki slovenske nacije nosili v sebi.

Kupiš si plastenko mineralne vode.
Potreseš.
Mehurčki se dvigajo proti zamašku.

Tako govorijo mehurčki, ti pojasni nekdo,
ki pride za teboj iz trgovine
in trese svojo plastenko mineralne vode.

In oba treseta plastenki in gledata mehurčke,
ki bežijo od dna k zamašku:
očitno je največja sladkost bivanja v oddaljevanju
in približevanju.

Pesem, ki na primer prebije zgolj opisnost in izstopi iz polja hladnega cinizma, ima naslov Tako govorijo mehurčki. V njej lirski subjekt pusti nekaj neizrečenega: največja sladkost bivanja je v približevanju in oddaljevanju, ne v nakupovanju, nam pravi. Nakupovanje poteka zato, da bi osvojili polje neosvojljivega. V omenjeni pesmi tudi ni povezav med poezijo in množično potrošnjo. Tam kjer stične točke vendarle so, poezija in z njo pesniki izpadejo kot nekaj nepotrebnega. Sugestija je le, da se strahotna samost, ki jo nekateri čutimo v trgovskih centrih, lahko prelije v poezijo. Toda tako kot je Bedrač predvidel, da je temeljna bit vsakogar nakupovanje, kar govori v prid eksperimentalni naravi te zbirke, bi lahko predvidel, da je ta bit čisto nekaj tretjega. Tvoj nakupovalni voziček je artikulirana, kohezivna knjiga, ki ponuja subverzijo pesništva in potrošništva, vendar ne naredi preboja v skrivnostno hemisfero, v katero menda vsi izginjamo.

Gabriela Babnik; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.