Na svoji delovni mizi potrebujete predvsem študijo ameriškega antropologa in političnega aktivista Davida Graeberja z naslovom Bulšihti.

Duhovit neologizem prevajalke Aleksandre Rekar je poslovenil Graeberjev izvirni Bullshit Jobs, oznako za nepotrebne, odvečne ali celo škodljive poklice oziroma delovna mesta, ki so se med 20. stoletjem in še posebej po drugi svetovni vojni trdovratno zaredila v številnih delovnih okoljih. Še preden pa rečete, "seveda, polna jih je javna uprava in kulturni sektor", premislite še enkrat. Graeber v knjigi naniza kopico primerov, ki prepričljivo ilustrirajo ravno nasprotno; z bulšihti je najbolj obremenjen ravno zasebni sektor, še več, z njimi so prepojene prav tiste panoge, ki tako rade propagirajo "vitko državo", sebe pa razglašajo za svetilnike storilnosti, učinkovitosti in delovne etike: bančništvo, korporativno pravo, zavarovalnice, pa tudi npr. akademski in zdravstveni sektor.

Sorodna novica Umrl je David Graeber, intelektualec, ki je pomagal organizirati gibanje Okupiraj Wall Street

Kaj sploh je osnovna definicija bulšihta? To je kompleksno vprašanje, ki ga Graeber razvija čez celo knjigo. Predvsem so to zaposlitve, za katere se zdi, da so nekoristne in da ne služijo ničemur. Avtor najprej ponudi začasno definicijo: gre za obliko zaposlitve, ki je tako zalo nesmiselna, nepotrebna ali škodljiva, da celo zaposleni ne morejo upravičiti njenega obstoja. Par poglavij naprej že izostri definicijo in doda, da to niso samo nekoristne in škodljive službe, temveč službe, ki obsegajo tudi določeno mero pretvarjanja in goljufanja, povedano drugače, zaposleni se mora čutiti dolžan hliniti, da v resnici obstaja dober razlog za obstoj njegovega delovnega mesta.

Percepcija državne birokracije kot potratne in nekoristne izhaja predvsem iz dediščine komunističnih režimov, ki so uveljavljali politiko polne zaposlenosti. Ampak Graeber dokazuje, da različne "tržne reforme" in težnje po vitki državi skoraj brez izjeme ustvarjajo še več birokracije. Če se npr. pritožite, da vas banka po nepotrebne zasipa z birokratskimi opravki, vam bodo bančni uslužbenci verjetno povedali, da so za vse to krivi državni predpisi, čeprav z malce raziskovanja pridete do ugotovitve, da je večino teh predpisov spisala banka. In to je največji misterij bulšihtov, v kapitalizmu se enostavno ne bi smeli zgoditi; napihnile so se različne svetovalne službe, administracija, servilni kimavci, ki šefom dajejo občutek pomembnosti in tako dalje. V tem procesu je zelo hitro prišlo do nesorazmernih plačnih razmerij; medtem ko mnogi bulšihtarji prejemajo sanjska plačila, je skrbstveni in ustvarjalni sektor največkrat podplačan ali celo neplačan, čeprav opravlja družbeno koristno in pomembno delo. Temu pomembnemu aspektu je v drugi polovici knjige namenjenega obilo prostora.

Sorodna novica David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije

Graeber razkrije pet osnovnih tipov bulšihtov: prvi so "lakaji" oziroma "fevdalni vazali", ki svoje šefe delajo pomembne. Drugi so "silaki", delovna mesta s prvino agresivnosti in zavajanja (npr. oglaševalci). Sledijo "selotejparji", čistilci motenj in napak v organizaciji, ki obstajajo samo za to, da rešujejo težave, ki jih ne bi smelo biti. "Kljukičarji" obstajajo predvsem zato, da lahko delovna organizacija trdi, da počne nekaj, česar v resnici ne počne. Graeber ob kljukičarjih za ilustracijo navaja vladne službe; če ustanovijo preiskovalno komisijo, ki naj bi neki politični nečednosti prišla do dna, ste lahko prepričani, da se ne bo zgodilo nič. "Biriči", peta in zadnja kategorija, so najbolj spektakularna veja bulšihtov, so nasprotje lakajev, nepotrebni nadrejeni kader, ki podrejenim razdeljuje bolj ali manj butaste naloge, zato jih Graeber brez ovinkarjenja poimenuje za generatorje bulšita.

Vredno se je vprašati, če se ljudje, ki ta dela opravljajo, zavedajo bulšihtov? Seveda se, trdi Graeber, "selotejparji" so denimo kategorija, ki se najbolj zaveda, da je njihovo delo bulšiht, in zaradi tega so jezni, nesrečni, depresivni, samozaničevalni, oni tudi najhitreje zapustijo tovrstno delovno mesto, medtem ko so lastniki podjetij in ljudje, ki skrbijo za zaposlovanje in odpuščanje, o teoriji bulšihtov (predvidljivo) nočejo niti slišati. Graeber se zaveda subjektivne narave svojega pisanja, njegov glavni cilj ni bil toliko postaviti teorijo družene uporabnosti ali družbene vrednosti, temveč razumeti psihološke, družbene in politične učinke dejstva, da nas toliko dela v skrivnem prepričanju, da naša delovna mesta nimajo družbene uporabnosti ali vrednosti.

Bulšihti so obsežna študija, ki v avtorjevem karakterističnem iskrivem in duhovitem slogu obdela kopico aspektov obravnavanega fenomena, od političnih, verskih, moralnih in ekonomskih vplivov, ki se okvirno pričnejo v času protestantizma in nadaljujejo z marksizmom in keynesijanskim ekonomskim modelom, nazadnje pa sklenejo z dediščino neoliberalizma, thatcherizma in reaganizma, ki so bulšihtom od sredine sedemdesetih let dali usodni pospešek. Tule je predstavljen samo delček fascinantnih strukturnih in sistemskih napak, ki jih lahko, zelo poenostavljeno, povzamemo v enem stavku: bulšihti so predvsem menedžerski fevdalizem 21. stoletja, ljubezen do hierarhije zaradi hierarhije.