"Ni bilo pomembno, če so ji na poti navzdol še delali možgani ali če ji je bilo žal, da je naredila, kar je, ali če se je imela čas skoncentrirati na špice v ograji, ki so drvele proti njej. Njena pamet je nehala obstajati v vsaki obliki, ki bi kaj pomenila. Veter je hušknil, enkrat, potem pa nas je stresel masten štrbunk, zvok lubenice, ki gre na pol, in v tistem trenutku smo bili vsi zbrani in pri miru, kot bi poslušali orkester, z nagnjenimi glavami, da lahko ušesa bolje delajo, in nobeno zavedanje nas še ni doletelo. Potem je gospa Lisbon, kot bi bila sama, rekla: “O, moj Bog.”

Tej grozljivi smrti bodo, izvemo še na prvi strani, natanko čez eno leto sledil še skupinski samomor preostalih štirih Lisbonovih deklet. Taka peripetija bi bolj kot v zaspano predmestje Detroita v 70. letih 20. stoletja sodila v grško tragedijo - in resnično smrt peterice deklet skozi Eugenidesovo pripoved dobi nekakšno mitično težo, nedoumljiv pomen. Smrti postanejo simbol za izgubo nedolžnosti na prehodu v svet odraslih, kjer se sanje in ideali celih skupnosti počasi dušijo pod težo banalnosti in načičkanega melomeščanskega življenja.

V življenje Lisbonovih deklet, ki sta jih starša po smrti najmlajše izpisala iz šole in jih zaprla v hišo, da bi jih obvarovala pred “slabim vplivom okolice”, pokukamo skozi oči nekakšnega kolektivnega pripovedovalca, skupine fantov iz okolice, ki so bili v dekleta zaljubljeni in še zdaj, 20 let pozneje, skušajo razumeti razloge za njihovo dejanje. Punce tako prek njihovih opisov počasi dobijo obraze: tu je svetniška, Devico Marijo obožujoča Cecilija, s spolnostjo obsedena Lux, ki se pri 14 letih z moškimi “dobiva” na strehi domače hiše in pred očmi vsakogar s teleskopom, romantična Bonnie, muhasta Mary, ki ure in ure strmi v zrcalo, ter najstarejša, 17-letna Therese, ki v svoji sobi goji morske konjičke. Ta svetlolasa ekscentrična bitja so razburkala domišljijo fantov, ki obsedeno zbirajo drobce njihovih življenj: porabljene šminke, modrček, ukraden z vrvi za perilo, na skrivaj posnete fotografije … V predmestni diktaturi kosilnic in večerij na žaru dekleta zanje predstavljajo vse, kar je na svetu nerazložljivega, mističnega in presežnega.

Čeprav fantje z dekleti na vsak način skušajo vzpostaviti stik (in enkrat jim z njimi celo uspe govoriti po telefonu), ne more nič zaustaviti počasnega umikanja Lisbonovih iz tega sveta. “Hiša se je zgubljala v meglicah zadušene mladosti in celo naši lastni starši so začeli omenjati, kako mračna in nezdrava je videti ... (…) Nihče se ni več odpravil do hiše, niti duhovnik ne; celo poštar se ni hotel dotakniti nabiralnika, raje je dvignil pokrov z robom Družinskega kroga gospe Eugene.” V šestdesetih so predmestja pomenila “azil za ohranjanje iluzije”, je nekje zapisal sociolog Lewis Mumford, in prav lahko bi imel v mislih zaspano skupnost, v kateri živijo Lisbonovi. V propad drsečo družino sosedje opazujejo z enako mero pomilovanja in groteskne fascinacije kot nekdo, ki se pelje mimo prometne nesreče. Pod tenko plastjo sočutja in zaskrbljenosti se v sosedih, ki na Lisbonove skrivaj kukajo izza zaves, skrivajo precej temnejše, voajeristične plati človeške narave.

V tem pogledu so Deviški samomori skoraj brez dvoma preizpraševanje pregovornega "ameriškega sna" - kaj nenazadnje bolje ponazarja petdeseta leta v ZDA kot prizor vrstnih hišic z belimi plotovi, ki zbujajo lažno pomirjujoč tukaj-smo-vsi-enaki vtis? Toda naj si ljudje še tako zatiskajo oči pred resničnostjo - njihova oaza miru se je počasi začela spreminjati v urbani geto smrti in deziluzije. Edini izhod je umik v osamo, ki pa na človeka kot družabno žival seveda deluje (samo)uničevalno. Deviški samomori v sedemdesetih, na prelomu tisočletja pa že Columbine.

Ana Jurc