Avtorja petnajstih romanov, v katerih se je dotikal predvsem aktualne amerikane in njenih obsesij ter mitov, smo do zdaj prevajali le enkrat, desetletje nazaj je v slovenščini izšla njegova postmodernistična bravura Beli šum. Kozmopolis je pri založbi Beletrina in v prevodu Aljaža Kovača letos najbrž izšel po zaslugi filmske ekranizacije Davida Cronenberga, ki je pred dvema letoma razdelil kritiško javnost, podobno kot DeLillov roman, ki so ga nekateri kritizirali zaradi hladne, nezadostno literarne nadgradnje sicer zanimivih idej.

Stvari je vredno postaviti v kontekst: DeLillo nikoli ni veljal za slogovno posebej spretnega ali liričnega avtorja; po diplomi se je v petdesetih letih 20. stoletja sprva preživljal v oglaševalski agenciji in z delom za televizijo, prvega romana pa se je lotil šele po tridesetem letu. Pisanje je od nekdaj dojemal kot angažirano udejstvovanje, nasprotovanje oblastem, sistemom moči, potrošništvu in vsemu, kar poneumlja; njegova dela so bila skratka zelo neposredni in kritični odraz časa, v katerem je živel.

Takšne vrste romana je tudi Kozmopolis, ki je ob izidu leta 2003 skorajda preroško napovedal razgaljenje finančnih elit in kolaps finančnih trgov, ki bo svet stresel pet let pozneje. Prav zaradi natančne vizije prihajajočih dogodkov in pripadajočih stranskih učinkov je roman danes pravzaprav zanimivejši in aktualnejši kot ob nastanku. Ob izidu je Kozmopolis veljal za rahlo histerično in izkrivljeno sliko s kapitalom obsedenega Manhattna, čigar osrednji junak je Eric Packer, 28-letni borzni špekulant, nesramno premožni milijarder brez moralnega kompasa ali čustvenega centra, ki si tistega dne zapiči v glavo, da bo obiskal frizerja na drugem koncu Manhattna. Njegova celodnevna ulična odiseja v tehnološko opremljeni beli limuzini, v kateri sprejema znance, nekdanje ljubimke, komaj poročeno in že odtujeno ženo, poslovne partnerje in svetovalce, bodo prekinjali in upočasnili številni zunanji dejavniki, med drugim obisk ameriškega predsednika, pogreb popularnega raperskega zvezdnika in množične delavske in antiglobalistične demonstracije.

Svet, ki mu je izza zatemnjenih šip priča stoični Packer, je svet, ki ga niti ne razume niti ne pozna. Špekulant ni toliko utelešenje kapitalističnega zla kot duševne brezbrižnosti, v tem stanju je prišel do točke, ko postane v težnji po absurdno visokih zaslužkih in vse večjem finančnem tveganju samouničevalen. Packer s položaja nedostopnega božanstva, ko s pritiski na tipke računalnika in špekuliranjem na borzi odloča o usodi brezpravne delovne sile, spiše tudi lastni propad. A njegova bivanjska in čustvena osamelost se na neki točki vendarle soočita z realnim svetom; na tej točki Packer najprej razkrije svojo življenjsko zgodbo, malce pozneje pa se sooči z danes že ponarodelim predstavnikom "99 odstotkov", obubožanim in pred časom odpuščenim tehnološkim viškom Packardovega podjetja, ki mu streže po življenju.
Kozmopolis je klasična DeLillova zgodba o svetu na robu propada, delo jasno artikuliranega in iskrenega uma, ki je znal od nekdaj napovedati, kaj hudega nas časa v bližnji prihodnosti. To je roman, ki morda ne navdušuje s slogom, pač pa z drznimi idejami in provokativno substanco.

Simon Popek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).