Prve s področij, ki jih je moral obvladati kot doktor prava, kriminolog, penolog, sodni tolmač, profesor, raziskovalec in še kaj, kar pritiče tovrstnemu praktiku in strokovnjaku z ugledom zavzetega intelektualca.

Slednje je v svojih 60. letih potrjeval v izdajah zbranih kolumn Stopinje upora (2021) in Ljubiti morilca (2023), v katerih je izkazoval sposobnost za humanistično kritiko družbenih prismodarij in anomalij. Na začetku svojih 70. pa je začel nizati umetnostna besedila; enaindvajsetim zbranim zgodbam v zbirkah Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe (2016) in Pismo nigerijske vdove (2018) je dodal še 20 v najnovejši knjigi Brodolom.

Ljubeznive šaljive pripovedi so bile objavljane na začetkih slovenske epike že od Jurčiča naprej, v prejšnjem stoletju pa jih je umestil v stalnico kratke proze Fran Milčinski. Dragan Petrovec narodnemu klasiku ni blizu le po poklicni usmeritvi, ampak je avtorju kratkočasnih zgodbic, Fridolina Žolne, Muhoborcev in drugih ponarodelih naslovov podoben tudi po prvoosebni obdelavi snovi. V vseh objavljenih zgodbah v treh knjigah je brez izjeme udeleženec v pripetljajih avtobiografsko sam. In to, na kakšen način se v njih razgrinja, ni zanimivo toliko zaradi obravnavanih motivov kot bolj zaradi humorja, s katerim hudomušno ne prizanaša niti sebi.

Humoreske se po površnem vtisu uvrščajo med lahkotne oblike komike, ni pa jih lahko podajati tako, da pritegnejo bralstvo. Pisec mora imeti v značaju nekaj vedrega, spravljivega in razumevajočega za vse, kar vzame v obdelavo. Satira je praviloma ostra in brezobzirno nekaj ali nekoga zbode ali celo boleče zareže v meso kot sarkazem. Ironija v svoji dvoumnosti vsebuje možnost, da tistemu, ki jo uporablja, ni povsem jasno, s čim bega svoje žrtve. Groteska pretirava s karikiranim pačenjem snovi in likov, parodija je parazitski žanr – humoreska pa načeloma ni satira, groteska ali parodija. Zaradi blagosti je morda manj odmevna kot bolj napadalne vrste komike, včasih pa tudi zvrstno vprašljiva, če je preveč podobna razširjeni šali, anekdoti ali dnevniškemu zapisku,

Petrovčevo pisanje se tovrstnim zdrsom uspešno izogiba in en način je s pomočjo navezovanja na imena slavnih ustvarjalcev, s katerimi je opremljen načitan izobraženec. V naslovnem besedilu Brodolom se spopada z burjo na morju opremljen z nanašanjem na Platona, na Klapkovo povest Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo in na Melvillov roman Moby Dick ter je že s to citatnostjo odmaknjen od vsake šale. Morda je anekdotičnosti še najbližje prvo besedilo Martinovo, ko se avtor spopada z vozniškim alkotestom, o katerem je bilo izpričano že veliko zabavnega. A njegovo bistvo ni, da avtor vozi že petdeset let, pa še nikoli ni pihal in da mora zdaj to opraviti domala pred dovozom do svoje hiše – kliše je obdelan v svojevrstnem jezikovnem slogu, glavni kvaliteti teh kratkih zgodb. Ta kakovost ne temelji na pomenskem nonsensu iz kanonskih Butalcev, torej v domeni besednih iger, ampak deluje na ravni stavkov, zapičenih v butaste dogodke, ki zadevajo razumnega človeka. Splošno prepoznavne teme, kot so vozniški izpiti, novoletne zaobljube, kulinarične posebnosti, rajske počitnice, volilne kandidature, enološke ocene, pretirane cene, oglasne prevare, poroke, porodi in mnoge druge vsakdanjosti, so predstavljene z blagohotnostjo, ki jo preveva avtorjevo razumevanje človeških slabosti in prestopkov, bržkone pridobljeno tudi s poklicnimi izkušnjami. Odstavki vsebujejo poznavalske podrobnosti z različnih področij, posredovane brez pokroviteljstva, duhovito v absurdnih kontekstih, prevladujoče v stilu gasilca iz Plešaste pevke: "Pristnost, sama pristnost! Nič literature!" Ali kot pisec v uvodu k svoji prvi zbirki navaja nabor lastnih dogodivščin: "Vse prvoosebno pisane zgodbe, še bolj nezgode, so se mi resnično pripetile. Bil sem nadzornik planiških poletov, čeprav le nekaj ur; za nekaj dni sem si uspel priboriti status samohranilca; povsem blizu sem bil zaporu zaradi prekratkega imena, drugič spet zaradi poskusa ropa; zaradi ene same čisto malo prehitre vožnje po prazni avtocesti pa že z eno nogo v njem: Bil sem že napol utopljen, pa potem še dosti bolj izgubljen v zračnih višavah; v restavraciji, kjer so se mize šibile od dobrot, bi me pustili shirati od lakote, čeprav sem bil pripravljen plačati vse, kar bi mi ponudili. Ne nazadnje, bil sem prvi Slovenec na enoletnem porodniškem dopustu, zaradi česar sem zamudil del izobraževanja za komandose v teritorialni obrambi."

In tako naprej prek Pisma nigerijske vdove do Brodoloma, kjer se pojavlja kot kandidat za predsednika, uporabnik očesnih leč ameriške izdelave, prostovoljec ob poplavah, prevajalec pri sklenitvi zakonske zveze, povzročitelj trčenja, kandidat na izpitu prve pomoči, naslovnik alternativne medicine … V vsem tem poskuša najti pozitivnost, brez razjedajoče ironije in satirične zbadljivosti, zadovoljivo poln svojih domislic tudi ne potrebuje porogljivega posnemanja ali posmehljive predelave drugih.

Postavljanje svojega jaza v ospredje pripovedi je človeško, prečloveško, a zlahka zapade v stanje, ki se mu je načrtno izmikal Flaubert, ko je v maniri objektivnega realizma poskušal sebe čim bolj izločati iz izraženega. Petrovec ima za takšno zasičenost varovalko – suvereno se zna posmehniti neumnostim lastnega ega, kar je dodana vrednost vsakega iskrenega smeha. V tem je tudi priznanje osebne krhkosti, ki ga ni sposoben vsak in najbrž dozori v modrost z dolgostjo življenjskih poti. Preprosto povedano s piščevimi besedami: "Na zrela leta menda telo potrebuje več topline vseh vrst." Z dodatkom: "Nekaj takega čutim tudi sam, kar pomeni, da je v dvoje treba najti prijeten in s soncem obsijan kotiček." V to dvojino je zajeta pisateljeva žena, priča mnogih avtorjevih zabavnih zmot in zablod. Potrpežljivo ga opomni, da če gleda mestni ognjemet na TV z zamikom, tega ne more hkrati videti z okenske police, omaro pa spretno razstavi hitreje, kot mož preuči njeno trhlost.

Druga stalna podpornica Petrovčevih humoresk je ilustratorka njegovih knjig Milanka Fabjančič. Na naslovnicah zbirk je upodobljen avtor v situacijah iz svojih besedil; na eni hoče prevzeti nakupovalni voziček starejši gospe, Klotildi Shiessengruber, nosilki železnega križca za obrambo domovine, medtem ko ta maha po njem s torbico; na drugi je s šopom bankovcev in računalniško miško stisnjen med afriško matrono in agenta FBI, na tretji se v čolnu brani pred nevihto, tako da nad glavo vihti paški sir. Na vseh pa je narisan kot dolgin s postavo povprečno nedohranjenega etiopskega maratonca z obveznimi brki in brado.

Petrovčeve humoreske nimajo brade, vedno znova so sveže nabrite, primerne ne samo za lahkotno poletno branje, ampak tudi za jesensko premišljevanje o življenju, ko je to predvsem smešno.

Iz oddaje S knjižnega trga.