Mati je pripovedovalcu začrtala življenjsko usodo in ga s svojo dominantnostjo zaznamovala za vse življenje. Njegovega očeta, mornariškega častnika, je podcenjevala, o sinu je od njegovega otroštva do odraslosti nenehno izrekala odklonilne sodbe ter izjave zavračanja in podcenjevanja. Bila je nadvse samovšečna, strogo organizirana, ljubiteljica vsakovrstnega reda in urejevalka življenj ljudi okoli sebe. O materini patološki potrebi po redu Dragan Velikić pravi, da je red odsotnost življenja in zmagoslavje groba.

Sin je zaradi materinega oblastnega vedenja postal le preiskovalec, ne pa tudi dejavnik svojega življenja in odločevalec o njem. V svojih spominih povezuje dogajanje iz otroštva in mladosti ter brezupno in neuspešno skuša zaživeti sedanjost. Priznava svojo nemoč in neznatnost, mati pa je bila v nasprotju z njim še v domu za ostarele in pod težo demence vsa močna, kritična in avtoritativna ter nezadovoljna s sinovim pisateljevanjem. Očitala mu je, da si vse preveč izmišljuje, moral pa bi pogledati vase, saj potem vse pride samo od sebe, kot se to zgodi v filmu. Piše naj o svojem življenju. Kako neki naj bi to storil, ko pa se ga je tako načrtno polaščala? Sama je prenehala brati, saj je predvidevala, da svet ne bo propadel zaradi ozonske luknje ali Marsovcev, temveč bodo to povzročile zapisane in izgovorjene laži. Igrala je vlogo božje izvrševalke, borila se je za čisto resnico, zgražala se je nad prostaštvom in kaosom ter kretenizmom in degeneracijo človeštva. Sama v življenju ni storila ničesar velikega, jemala pa si je pravico, da je obsojala druge ljudi. Navduševala se je nad podrobnostmi, saj je bila prepričana, da je v njih že zapis celote. Na koncu življenja jo je obvladala demenca, o kateri pisatelj pravi, da je božja nagrada za vse muke in negotovosti. Čedalje bolj ima občutek, da tudi sam tone vanjo. Predniki so se naselili v njem, ga utesnjujejo in mu jemljejo svobodo.

Individualni vidiki se prepletajo z družbeno kritiko. Roman Preiskovalec govori o času po prvi in drugi svetovni vojni, življenju v socializmu, razpadu skupne države, vojni na ozemlju nekdanje Jugoslavije in družbenih prelomnicah. Pisatelja je zaznamoval meščanski svet, dotaknile so se ga usode tistih, ki so jim vsakovrstni oblastniki krojili življenje in jim po vojni odvzeli premoženje. Zgodovina zanj ni nič drugega kot zgodba o premoženju. Ljudje se želijo čim bolj okoristiti na tuj račun. Nasilje, ki ga pri tem izvajajo, se zagozdi v pisateljev spomin. Tako kot nekoč njegova mati se s pokojniki in njihovimi pokopanimi zgodbami srečuje na pokopališčih, krajih, ki jih ima za prijazna mesta, saj so prepuščena za vedno določeni končnosti. V materi so pokopališča vzbujala pritajeno veselje in spoznanje o zmagoslavju reda nad zmedo življenja.

Dragan Velikić uveljavlja tudi refleksijo svojega življenjskega položaja in pisateljske dejavnosti. Piše o bivanju v hrvaških in srbskih mestih, vrača se v preteklost in ne ravno uspešno skuša živeti današnji dan. V njegovo zavest se vračajo znane in manj znane osebe iz preteklosti. Urar iz Pulja je Edvardu Kardelju popravljal ure, v nekem hotelu je prepeval Lado Leskovar. Mozaik je pisan in nepredvidljiv, pisatelj pa poln tesnobe in negotovosti. Pod površino se skriva veliko neznanega in nevarnega. Mati mu je očitala nesproščenost in obrambno držo, sama se ni nikoli vdajala malodušnosti, saj je bila prepričana, da je šibkost okrilje vsakršnega zla. Nenehno je iskala zgodbe. Pod pokrovom njene veselosti pa se je v resnici skrivala samota. Pisatelj skuša iz svoje notranjosti odganjati materine vzorce, toda z grozo ugotavlja, da ji je čedalje bolj podoben.

V drugem delu romana pisateljeva sestra avtorju očita razkrivanje družinskih skrivnosti in razgaljanje njihovega življenja. Navrže mu, da je v svojem pisanju, ki je bilo sicer neprizanesljivo do vsega okoli sebe – matere, politike in menjavanja režimov – prikril svoje članstvo v zvezi komunistov.

Roman Dragana Velikića Preiskovalec je napisan v izbranem slogu, jezikovno prečiščeno in estetsko dognano, skrben je tudi slovenski prevod Đurđe Strsoglavec. Ljudje iz prejšnjih in sedanjih časov so orisani prepričljivo in plastično. Hotenje, da bi iz svojih življenj nekaj napravili, pri tem pa se jim toliko vsega zdrobi pod prsti, je oblikovano v pretresljivo in mračno sporočilo. Pred nami je velik roman, umetniško močno in večplastno pisanje o izgubljenem času in poskusih, da bi se bilo mogoče ohranjati z oživljanjem drobcev iz preteklosti.

Iz oddaje S knjižnega trga