/.../ kar v prenesenem pomenu znova pripelje do večnega izmenjevanja rojstva in smrti, do večnega vračanja istega, ki je vsakič znova vsaj malo drugačno. Roman Draga Jančarja z bibličnim naslovom Ob nastanku sveta tematizira odnos med starim in novim, med preteklostjo in prihodnostjo skozi perspektivo odraščajočega dečka Danijela, a tudi melanholična občutja, ki jih v njem poraja zavest o minljivosti vsega – posebej otroštva.

Tekst se tako že od začetka spogleduje s prepoznavno jančarjevsko univerzalnostjo, opisuje njemu ljube "večne" teme – in ljubezen tudi, saj je podobno kot v prejšnjih romanih, gonilo pripovedi ljubezenski trikotnik. Celo kraj, imenovan le z začetnico, želi ustvariti vtis vseprostorja, ki bi lahko bil povsod in nikjer in ki niha med sanjami, bibličnimi prizorišči in dejanskostjo, čeprav iz aluzij na medvojno dogajanje ni težko uganiti, da gre za Maribor.

Mesto tokrat ni ujeto v vihro druge vojne, pač pa se, kot odzven na Jančarjev prejšnji roman In ljubezen tudi, spoprijema z njenimi posledicami, ki pa v vsem spominjajo na vojno stanje. Svet, ki naj bi na novo nastal, pomeni vračanje temnih plati starega, rojstvo sveta iz duha nasilja, bi se reklo, ali kakor se proti koncu romana izrazi izmuzljivi Danijel: prebivalci mesta M. so imeli "zelo močno željo, ki se je ni bilo mogoče ubraniti, da bi spet in spet govorili o oblikah smrti, tistih iz vojne, pa tudi o tistih, ki so se še zmeraj dogajale okrog nas".

Dogodki so orisani skozi Danijelovo perspektivo, anonimni pripovedni glas občasno navaja njegove besede in povzema zgolj tisto, kar lik vidi ali občuti. Svet tako nastaja pred Danijelovimi očmi, on je tisti, ki iz njega vleče pomenske niti. V zgodbo vstopa kot otrok, najstnik, čeprav dogodke podoživlja kot spomine starejšega človeka, ki naj bi šele zdaj, leta pozneje, razumel, kaj se je takrat zares dogajalo. Naj bi, pravim, kajti Danijel ni ravno vešč niti zbran opazovalec. Njegovo videnje sveta je fragmentarno, prerešetano s sanjskimi prizori in bibličnimi aluzijami, vendar dislocirano, kot bi se ne znal ujeti v svet, ki ga opisuje in naseljuje.

Roman ima s tem dvojnim položajem lika na meji med pripovedovalcem in pripovedno osebo nemalo težav, saj se tudi zaradi tega fokus pripovedi neprestano izmika. V iskanju večje, "univerzalne" slike povojnih trenj se podrobnosti povsem zabrišejo. Pripoved se naslanja na nekaj za Danijela ključnih usodnih dogodkov, ki pa se pogosto odvijajo mimo njega. Roman se ujame v lastno časovno zanko, saj nenehno napoveduje uvide ostarelega Danijela, ki bo v retrospektivi sposoben povezati doživeto v neko zgodbeno celoto, vendar se to ne zgodi; dogodki so še vedno povzeti skozi Danijelovo otroško perspektivo, zato ostajajo na ravni anekdot. Podobno velja za like: njihova dejanja nimajo vzrokov, zato pa vsi utrpijo težke posledice.

Sorodna novica "Razmišljal sem o tem, da se neke stvari v svetu ponavljajo v tisočerih milijonih variacijah"

Zgodbi profesorja Fabjana ali Francijeve družine povzemata povojno usodo mariborskih Nemcev, vendar sta, kljub siceršnji relevantnosti, odpravljeni precej bežno, na račun stereotipnega ljubezenskega trikotnika, ki je zvodenela ponovitev tistega iz In ljubezen tudi. V njem moralno neoporečni, a nežni Pepi, ter gizdalinski, nezvesti in nasilni Ljubo krojita usodo lepe Lene, ki ne pride do besede in je bolj kot ne literarno sredstvo za vzpostavljanje zgodbenega zapleta, kot taka pa simbolno naznanja začetek Danijelovega odraščanja. Vanj je torej položeno upanje, da ustvari svet, ki ne bo nujno nov ali drugačen, temveč predvsem "po njegovi podobi". Ta pa ni povsem prepoznavna. Med aluzijami, literarnimi referencami, sanjami in skoraj prepogostimi ponavljanji se Danijel kot lik izgublja. Morda tudi zato, ker želi zajeti celoto, ne da bi se česar koli zares dotaknil. Vse ostaja daleč, na včasih poetični, a prepogosto izpraznjeni površini.

Roman Ob nastanku sveta se začne in konča s praznimi prostori, v katere se je zgolj začasno naselilo življenje, preden so se hitro znova izpraznili. Lepa metafora minljivosti in življenja na splošno, a nič več kot to.

Iz oddaje S knjižnega trga.