Tisti ljubitelji pisane besede, ki se navdušujejo nad podrobnimi in obsežnimi opisi realistov 19. stoletja in se ob tem radi predajajo Benetkam, tega dela zagotovo ne smejo spregledati. V njem se namreč pisatelj ob globokem zavedanju, da je bilo o Benetkah zapisanih že nemalo besed, posveča pripovedovanju zgodbe mogočnega in romantičnega pristanišča. Vendar je treba poudariti, da v Matvejevićevem delu zgodba mesta sv. Marka ne pomeni opisa njegove zgodovine niti poveličevanja mesta preko neke ljubezenske pripovedi, ampak so osrednji motiv knjige preprosto same Benetke.

Svojo ljubezen do tega mesta izkazuje pisatelj prek opisov mostov in korakov, ki odzvanjajo na njih, beneških vrtov, ki se razkrijejo le redkim obiskovalcem mesta, piše o tem, kako predstavljajo mesto nešteti stari zapisi, o rastlinju, ki poganja tudi iz najmanjših razpok hiš, in o skromnih skulpturah, ki jih običajno zaradi primerjave z veličastnimi mestnimi spomeniki mimoidoči sploh ne opazijo. Vsa ta doživljanja in opise podkrepi pisatelj tudi s primernimi beneškimi izrazi zanje, ob tem pa opiše še nekatere kotičke, za katere so le redki slišali, kaj šele da bi jih obiskali.

Bralec se tako nenadoma znajde v resnično drugačnih Benetkah, ki jih pisatelj zelo živo predstavi. Če pa bralec prebrano podkrepi še z lastnimi izkušnjami, ki so morda ostale še od nekdanjega obiska mesta, pa ne spozna le, da pozna pisatelj najbrž to mesto bolje kot marsikateri obiskovalec in ga ob tem prekašajo le domačini, ampak se tudi sam znajde v s kanali obdanih ulicah.

Celotno besedilo spremljajo še številne vedute Benetk, ki so nastajale od konca 15. stoletja naprej izpod rok neznanih avtorjev. Tudi teh pisatelj ne pozabi vključiti v enega od svojih poglavij, v katerm razkrije svojo strast do starih zemljevidov, načrtov mest in vedut, ki so jih izdelali znani mojstri ali pa neznani risarji. Prek vedut neimenovanih razkrije vprašanje, ki ga je pogosto begalo; ali so Benetke same po sebi dovolj nostalgične? Ali znajo žalovati za vsem tistim, kar so bile in kar že zdavnaj niso več, kar so lahko bile in kar najverjetneje ne bodo več? Tako pridejo na svoj račun predzadnjega poglavja morda bolj tisti, ki skupaj s pisateljem delijo strast do stare kartografije, ki ima v Benetkah še posebno bogato zgodovino.

Matvejević pa se zaveda, da skrivajo posebno lepoto in značilen utrip tudi številna druga obmorska mesta stare celine. Zato se z nekaj že nekoliko poetično obarvanimi stavki spomni tudi teh, od Jeruzalema, Rima, Neaplja, Aten, Aleksandrije, Sirakuz, Tira in Sidona, Kartagine, Bejruta, Marseilla, Barcelone, pa vse do Dubrovnika. V vsakem od teh poišče njihove sence, ki so značilne samo zanje same in jim dajejo tisti značilni pridih, ki pritegne v njihove ulice toliko popotnikov. Nekateri od teh se prav zaradi senc odločijo, da bodo v mestu postali nekoliko dlje, kot so sprva načrtovali, ob vrnitvi domov pa še dolgo časa sanjarijo o posebnem pečatu, ki so jim ga pustila obmorska mesta.