Pred tem je ustvarila kar nekaj pesniških zbirk, ki pa so pri kritikih naletele na precej mlačen odziv, v širši javnosti pa niso bile dovolj prepoznane. Njen prvenec Pesmi, ki je izšel daljnega leta 1916, izpričuje hrepenenje notranje močne, a osamljene ženske, ki si želi družbe somišljenikov, a je zbirka naletela na gluha ušesa.

Knjiga Peš sem romala skozi osončja vsebuje dve pesniški zbirki, ki ju je Edith Södergran napisala v svojem zgodnjem obdobju. Zbirka Septembrska lira je izšla tik pred koncem prve svetovne vojne, zbirka Rožni oltar pa leto po njej. V obeh se pesnica na več mestih sklicuje na misli nemškega filozofa Nietzscheja, zlasti na njegovo delo Tako je govoril Zaratustra, ki slavi nadčloveka ter opeva voljo do moči in potrebo po prevrednotenju krščanstva. V pesmi Pri Nietzschejevem grobu je pesnica povezala koncept nadčloveka z občudovanjem svojega očeta, ki ga je izgubila v mladosti:

“Veliki lovec je mrtev … / Njegov grob ovijem v tople rožaste zavese … / Poljubim hladni kamen in rečem: / tu je tvoj prvi otrok v solzah veselja. / Navihano ti sedim na grobu / kakor posmeh – lepša, kot si si mislil.”

Pesmi, kot so Svoje umetne rože, Vihar, Pošastni sprevod, Spokorniki, Bogovi prihajajo, Preobrazba, Čaša trpljenja, Duh apokalipse, Vlak prihodnosti in Zemlja se je spremenila v kup pepela, izžarevajo apokaliptična občutja ob koncu vojne in odpirajo upanje v nov svet. Te pesmi močno spominjajo na stanje, v katerem se je znašla naša družba v času, ko je Evropo preplavil strah pred virusom. Vendar se zdi, kot da so izkušnja smrti v družini, prva svetovna vojna in drastični padec v revščino pesnico le še okrepili in jo spodbudili k ustvarjanju. Ko beremo pesmi, kot je na primer Močnim, se nam zazdi, kot da bi brali napotke za premagovanje sedanjega stanja samoizolacije oziroma karantene:

“Zbežite v samoto! / Bodite možje! / Ne postanite palčki s skrčenimi udi. / Ne postanite jetniki s stisnjenimi zobmi. / Ne postanite orli, bolni od verig in spon. / Naučite se stati kot bori na čereh v požaru valovanja. Naučite se slediti nepisanim zakonom zvezd. / Svetniki in junaki, gibka telesa, zrastite v stebre v svetišču resnice. / Naučite se kipeti kot valovi v viharju. / Podajte bratom roko, svet postaja drug. / Za vekomaj je konec jesensko otožnih dni.”

Pesmi Edith Södergran so polne metafor in ponavljanja posameznih besednih zvez, s katerimi avtorica stopnjuje čustveno vzhičenost in jo radostno podaja bralcu. So odsev občudovanja lepot narave in notranje moči mlade ženske, ki je iz vojne stopila kot zmagovalka. V pesmi Poljane luči optimistično piše:

“Moči imam. Ničesar se ne bojim. / Luč so zame nebesa. / Četudi svet propade - / jaz ne bom propadla. / Moja svetla obzorja se pnejo / nad viharno nočjo na zemlji. / Stopite naprej s skrivnostne poljane luči! / Moja moč čaka, neupogljiva.”

V opombi k uvodu pesniške zbirke Septembrska lira je Edith Södergran zapisala, da je treba njene pesmi jemati “kot malomarne krace”, ter glede vsebine dodala, da pusti, da instinkt gradi tisto, kar opazuje njen razum v mirovanju. In res se zdi, da njene pesmi odsevajo intuitivne prebliske, ki so se s francoskim simbolizmom, ruskim futurizmom in nemškim ničejanstvom zlili v zanimiv konglomerat utrinkov, ki jih bralec z užitkom požira. V pesmi Upanje zavzdihne:

“O žalost - / da ne morem peči katedral … / Vzvišenost oblik – cilj trajnega koprnenja. / Otrok današnjih dni – nima tvoj duh lupine, pravšnje zanj? / Preden umrem, / bom spekla katedralo.”

Vizionarska poezija Edith Södergran, strnjena v knjigi Peš sem romala skozi osončja, je utrla pot lirskemu modernizmu v Skandinaviji, na Švedskem pa je številnim ustvarjalcem še dandanes navdih pri ustvarjanju. Zdi se, da je njen duh aktualen prav v sedanjem času, saj s svojo jekleno držo prebija stene okov, ki smo si jih zadali v strahu pred prihodnostjo, ter odpira številne priložnosti za graditev sveta v skladu z Nietzschejevo filozofijo.