Louis je objavil pet (pogojnih) romanov, avtofikcijskih in s sociološko analizo prepojenih esejističnih miniatur, v katerih pripoveduje zgodbo o ruralni Franciji, o kateri je malo pred tem v (za Louisa formativni) Vrnitvi v Reims spregovoril tudi Didier Eribon.

Sorodna novica Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

To je podeželska Francija delavskega razreda, dežela alkoholizma, družinskega nasilja, brezposelnosti, ksenofobije in seveda homofobije, okolja, ki ga sistem neprestano degradira in nad njim izvaja nasilje, pred katerim sta oba avtorja želela čim prej ubežati. Po zaslugi Beletrine, ki je objavila Louisov prvenec Opraviti z Eddyjem, ter založbe *cf, ki je v kratkem razmaku objavila njegova zadnja tri dela (še Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske), imamo zdaj v slovenščini skoraj celoten avtorjev opus. Kar ni majhna stvar, Louisa je vredno brati v enem zamahu, na dušek (besedna igra ni namerna), tako nas njegova jeza, frustriranost, pragmatičnost, postopni prehod k empatiji, pa tudi razvoj literarnega sloga najbolje zadenejo.

Louis ne piše obsežnih knjig, Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske štejeta manj kot sto strani, toda v njih je dovolj emotivnega naboja za obsežen literarni opus, ki ga mnogi primerjajo z opusoma nedavnih nobelovcev, Petra Handkeja in Annie Ernaux. Če je Louis v Eddyju govoril o odraščanju v brezperspektivnem okolju francoskega severa, v Očetu in Neki ženski pa o svojih starših, je Spremeniti se: Metoda sinteza njegovega zgodnjega opusa, njegovo najboljše in najlepše artikulirano delo, kjer, kot veleva naslov, govori o svoji preobrazbi. In preobrazba je bila popolna, Louisu se ni zadovoljil z begom iz industrijskega okolja, kjer so ga vsi zaničevali, se ga sramovali in zmerjali s pedrom, zadostovala ni niti vmesna postaja v Amiensu, kjer je prvič spoznal kulturo in intelektualno srenjo, moral se je popolnoma preobraziti, izpeljati tako fizično, socialno kot mentalno transformacijo.

Louis se je rodil kot Eddy Bellegueule, celo njegovemu priimku so lahko pritikali šaljive (in žaljive) izpeljanke. Po selitvi v Amiens je spremenil način obnašanja, svoj bonton, otresel se je dialekta, prizadeval si je postati (malo)meščan; izbrano se je oblačil, si dal popraviti zobe, nazadnje si je spremenil še ime. Uspelo mu je, pretrgal je večino stikov s svojo mladostjo, pozabil na svoje prijateljice in mentorice (predvsem na Eleno, ki ji tule posveti prvo polovico romana), se vpisal na prestižno pariško univerzo in nazadnje postal mednarodno uspešen pisatelj.

Ampak pričujoča knjiga ni nekritičen slavospev o uspešno ''končanem projektu'' tranzicije ali intelektualni superiornosti, temveč tudi bridka analiza lastnih zablod in predsodkov, predvsem do Elene in svojih staršev, ki se jima je kot povzpetniški hohštapler v nekem trenutku tako rekoč odrekel, nazadnje pa – vsaj v literarizirani obliki – opravičil. Želja po begu iz grozljivega okolja odraščanja, ki ga francoska politika vedno znova obglavlja in mu jemlje dostojanstvo (oče bo umrl dvakrat, pravi Louis, prvič so ga družbeno ubili Chirac, Sarkozy, Hollande, Macron in drugi), je bila premočna, kot ''razrednemu prebežniku'' mu je cilj opravičeval sredstva. Louisov ''žal mi je'' nazadnje dojamemo kot iskreno izjavo. Žal mu je cankarjanskega odnosa do mame (kar v spremni besedi k Boju in preobrazbi neke ženske izpostavi Dijana Matković), in žal mu je negativnega odnosa do očeta, ki ga je sprva dojemal kot homofobnega mačista, dokler ni spoznal, da zgodba očetovega zlomljenega telesa obtožuje politično zgodovino Francije. Dela Édouarda Louisa so silovita, naturalistično obarvana kritika neštetih mehanizmov družbenega in ekonomskega zatiranja deprivilegiranih slojev prebivalstva – in najboljša reklama za zadnje čase nemalokrat kritizirano formo avtofikcije.