V letih 1926–1930 se je trikrat udeležil Bienala v Benetkah in imel odmevne razstave tudi v drugih evropskih prestolnicah in na ozemlju, po prvi svetovni vojni priključenem kraljevini Italiji. V tem času je začela nastajati tudi serija poslikav cerkva na območju, skozi katero so v preteklosti potekale različne razmejitve, zgodovinar Egon Pelikan pa ga pomenljivo imenuje prostor meje.

V nadaljevanju avtor monografije posebej komentira nekatere najbolj značilne in ideološko sporočilne Kraljeve poslikave in ob njih reliefni križev pot ter politično programski sliki Rapallo in Cirkus nazi s konca leta 1943 v cerkvi v Slivju. Obe, čeprav ne sodita med cerkvene poslikave, poudarja Pelikan, razodevata "slikarjevo razumevanje slovenske narodne zgodbe in dogajanja na Primorskem po prvi svetovni vojni, pod fašizmom in v drugi svetovni vojni". Bolj ko se je bližal poraz sil osi, drznejši je postajal umetnik. Vse pogosteje in z manj zastiranja ali dvoumnosti je v svoje upodobitve trpljenja Slovencev, povezanih z barvami trobojnice, vključeval vedno bolj groteskne portrete Mussolinija, D’Annunzia, Hitlerja in drugih poglavitnih krivcev za vojno zlo, ki je z japonskim ekspanzionizmom na Daljnem vzhodu, ki ga tudi ni spregledal, zajelo ves planet.

Notranje poslikave več kot štiridesetih cerkva na Primorskem, ki so ostale onstran rapalske meje, so vsekakor najbolj monumentalen del umetniškega opusa Toneta Kralja, slikarja, grafika, ilustratorja in oblikovalca. O teh poslikavah, posamičnih ali več skupaj, nastalih predvsem do konca vojne, je bilo že veliko zapisanega. Posamezni umetnostni zgodovinarji so postavljali v ospredje različne elemente, detajle in ozadja, tudi očitne protifašistične poudarke na freskah, ki se jih ni dalo spregledati, vendar so jih pustili nekako nedorečene. Zgodovinar Egon Pelikan, izvrsten poznavalec novejše zgodovine tega območja, je naredil velik korak naprej.

S sklicevanjem na raziskave v zadnjem poldrugem desetletju, zlasti o življenju in delu Virgila Ščeka in tajnem delovanju primorske duhovščine pod fašizmom, je povzel svoje dotedanje ugotovitve in razmišljanja drugih raziskovalcev ter jih strnil v strukturo, v kateri ni bilo prostora za improvizacije in naključja. V obdobju, ko je fašizem uničil vse slovenske denarne in kulturne ustanove ter izgnal večino izobraženstva, je slovenska duhovščina ostala edina obrambna sila pred popolnim poitalijančenjem slovanskih ozemelj na vzhodu. Združena v tajno antifašistično organizacijo, ki jo je vseskozi denarno podpirala beograjska vlada z Antonom Korošcem, se je duhovščina pritiskom uspešno postavila po robu prav s Kraljevim slikarstvom. Izkazalo se je, poudarja Pelikan, da je za subverzivno delo likovna umetnost veliko primernejša od literature, govorjene besede in celo od cerkvenega petja.

Kljub vsej konspiraciji je nekajkrat le za las manjkalo, da fašistični ogledniki niso razkrili dejanskega sporočila Kraljevih slikarij. V Lokvi pri Divači spomladi 1943 je karabinjerska inšpekcija slikarja presenetila sredi dela. V zadregi se jim je zarežal, kot da bi bil trčen, kar sta župnik Anton Požar in Virgil Šček, ki je prebival pri njem, nemudoma izkoristila za razlago, da je podobar pod stropom bebec, ki so ga najeli iz usmiljenja. Fašisti so odšli, ne da bi zahtevali še kakšno pojasnilo.

A kot da vse to ni bilo dovolj! Spomladi 1945 se je Tone Kralj, ne da bi za to dal kak povod, znašel tudi v vrtincih slovenskega bratomornega boja. Sumljiv je bil enim in drugim in oboji so ga začeli obravnavati kot izdajalca …! Postrani so ga gledali tudi po vojni, ko se je v novih okoliščinah usmeril predvsem v socialno tematiko in s tem k tistemu delu svojega idejnega programa, ki je bil z novim režimom vsaj pogojno združljiv, čeprav hkrati ni skrival svojega nasprotovanja enoumju in diktaturi. Obenem je slikar na drugi strani nove meje v cerkvah, ki so ostale na slovenskem etničnem obrobju v Italiji, in se zanje razmere niso spremenile, tako rekoč do smrti nadaljeval predvojno motiviko.

Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).