Njen roman Pankrt iz Istanbula o genocidu nad Armenci je namreč izzval tožbo zaradi razžalitve Turčije, saj ta zanika pogrom nad Armenci. Veliko prahu pa je dvignil tudi nazoren prikaz spolnega nasilja v romanu 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Turške oblasti so jo preiskovale zaradi obscenosti, kar je seveda absurdno, saj je bistvo dela prav v obsodbi spolnega nasilja nad ženskami in v kritiki pasivnosti družbe v tem pogledu.

Naslov 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu sugerira konceptualno jedro dela, ta čudni svet zapopademo iz perspektive posthumne protagonistkine zavesti. Roman je namreč zasnovan na tezi, da človekova zavest po fizični smrti še nekaj minut vztraja pri življenju. V prvi del romana, poimenovan Um, tako vstopimo po tem, ko srce glavne junakinje, prostitutke Leile Tekile, že preneha biti, v njenem mrtvem fizisu, odvrženem v smetnjak na robu Istanbula, pa vitalno brbota um, ki za nazaj sestavlja zgodbo njenega življenja. Sprožilci posameznih poglavij, naslovljenih po minutah, so vonji in okusi, ki izzovejo reminiscence, Leiline spomine od rojstva do krute smrti. Bralec se seznani z razlogi, ki so jo pripeljali do prostituiranja, z odraščanjem v vzhodnoturški pokrajini Van v močno patriarhalnem okolju in poligamni družini, ki jo oče tiranizira. Njegova oblastnost sega tako daleč, da svojo neplodno ženo določil za Leilino mater, kar je njeno pravo mamo prignalo do psihičnega zloma in norosti. Oče se Leili tudi ne postavi v bran, ko ta razkrije, da jo spolno zlorablja njegov brat, torej njen stric. Za vse bolj versko radikalnega patra familiasa je bolj kot hčerka pomemben družinski ponos, to pa sproži Leilin beg v Istanbul, kjer pade v primež zvodnikov.

Družbenokritično in feministično toniranje romana je jasno. Pisateljica s poznavalskim očesom skicira konservativno turško obrobje, kjer deklice in odrasle ženske še zdaleč niso enakopravne moškim in kjer je spolno nasilje potisnjeno v družbeno nezavedno. Kakršna koli drugačnost je tu prekletstvo, kot ponazarja primer Leiline matere z duševnimi težavami, razpoloženje pa krojijo še verski voditelji in spoštovanje starodavnih, obskurnih obredov, polnih vraževerja.

Kontrast med obrobjem in mestom s svojo multikulturnostjo in navidezno odprtostjo pisateljica odlično ubesedi in tako tudi izriše zemljevid zakulisnih predelov Istanbula, njegovega podzemlja, ulic z javnimi hišami in nočnimi klubi. Ne nazadnje je roman posvetila "Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola". A številnim ženskam v Istanbulu ni lahko, tudi Leila doživi kulturni šok in se ujame v past zvodnikov. Na drugi strani pa mesto pomeni nekakšno zatočišče za vse, ki so jih družine ali primarno okolje zavrgli. Med temi je tudi večina Leilinih zvestih prijateljev, ki prav tako pripadajo svetu obstrancev. To so prostitut in transvestit Nalan Nostalgija, prostitutka iz Somalije Jameelah, pritlikava čistilka v bordelu Zajnab122, pevka v nočnem baru Hollywood Humeyra, ki je pobegnila od moža, in Leilin zadržani prijatelj iz otroštva, ki vodi dvojno življenje, Sinan Sabotaža. Več o njih izvemo v vloženih zgodbah v prvem delu romana.

Teh pet Leilinih prijateljev se pozneje znajde v glavnih vlogah. V drugem delu Telo se peterica bojuje za njen dostojni pokop, zato njeno truplo izkopljejo iz Pokopališča pozabljenih, namenjenega ljudem z družbenega roba, beguncem, transvestitom in tistim, ki nimajo bližnjih.

Če bi memoarni ton prvega dela v filmskem jeziku žanrsko lahko umestili v dramo, se v drugem delu ton prevesi v burkaško akcijo. Nalan Nostalgija vratolomno krmari po istanbulskih ulicah, ko pet prijateljev s truplom beži pred policisti. Sprememba ritma, tudi z izrazitejšo dialoškostjo, kaže na gibkost pisave Elif Shafak, a ne morem se znebiti občutka, da je v drugem in tretjem delu zašla v pretirano teznost. Dejanje peterice, ki je sicer simpatična v medsebojnih nestrinjanjih, je simbolično utemeljeno – avtorica je želela poudariti pomen prijateljstva, ki včasih tke močnejše vezi kot krvna družina, a izvedba je pretirano idealizirana.

Tragikomična bitka za truplo in impulziven revolt pozabljenih in razžaljenih sta v primerjavi z avtentičnim izrisom Leilinega psihološkega in travmatičnega portreta v prvem delu knjige neprepričljiva in se bereta kot scenarij za slab hollywoodski film, v katerem rokohitrske in absurde rešitve peljejo do srečnega konca. Zadnje poglavje romana sicer avtorica sklene poetično, Leilino telo, obdano z morskim življem, zaplava v morju pod Bosporskim mostom.

Roman Elif Shafak 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu je najmočnejši v družbenopolitičnih konotacijah, portretiranju Istanbula ter slikanju travm in zlorab tako posameznikov kot države. Kot šibka stran pa se pokaže pretirana ambicija po optimističnem epilogu, ki spodnese vtis celotnega romana.

Iz oddaje S knjižnega trga.