Filipčič je namreč tudi igralec. V obeh pogledih; na odru, recimo v Jovanovićevih režijah klasičnih besedil tipa Revizor, pa tudi v lastnih; kdo se je lahko vzdržal smeha pri izvajanju Božanske komedije v režiji Vita Tauferja, kjer sta se z Ivom Godničem v potapljaških oblekah in plavutkah spotikala po odru in sproti pozabljala besedilo?
Filipčič je igralec še v enem pomenu; zaveda se, če rečemo strukturalistično, da pri lupljenju čebule slej ko prej pridemo do prazne sredice. Mesto, kjer bi moral vladati in kjer se šopiri Jaz, je prazno, izmišljeno. To omogoča marsikaj, za zdaj še najbolj povzroča grozo. To poskušamo potem prekriti z maskami, in nič naključnega ni, da se nastopajoči v eni izmed devetih dram iz izbora, v Altamiri, maskirajo. Se razume; dodatno maskirajo, saj se že ves čas skrivajo za masko, sestavljeno iz citatov, privzetih govoric, literarne tradicije, pa še LSD mešajo s travo in encijanom in je vse skupaj zelo halucinantno. Igra o alkoholizmu, nefunkcionalni družini in socialnem dnu, pa tudi psihičnih robovih, kot bi temu rekli danes, dobiva vse bolj groteskne razsežnosti, psihedelični in narcisistični Jaz glavne dramske osebe in obenem kreatorja sveta se razširi čez meje mogočega. Da so meje verjetnega pri Filipčiču že v osnovi zabrisane in ukinjene, ni treba posebej poudarjati.
Filipčičevo igralstvo se torej kaže kot uživanje v ekshibicionizmu, kot samopašno in občasno tudi goveje in bukolično, planšarsko uživanje v kreiranju svetov. Trčijo islam, v katerega je File prestopil in izstopil v sedemdesetih, in sveta besedila, ljudske pravljice in patologija družbe, ki se je počasi zavedala svojega drsenja proti potrošništvu, ko je bilo to še v plenicah. Filipčičeve dramske osebe gladko prehajajo od znotraj navzven, vse je samo volja in predstava, in volja je seveda avtorjeva samovolja, predstava pa razkošni notranji svetovi, ki morajo priti do ugledališčenja. To pri Filipčiču ni lahko, saj v svetu zazevajo razpoke in se hitro, sredi prizora, znajdemo v popolnoma novem svetu, z novimi pravili. Seveda je v takšnem kreiranju svetov precej igrivosti in po tej razsežnosti, pa tudi zaradi manj obremenjene rabe jezika, je Taras Kermauner to literarno smer iz sedemdesetih in dela osemdesetih let poimenoval ludizem.
Tisti, ki se ukvarjajo s preteklostjo bolj površno, zaradi tega radi govorijo o pristajanju ludizma na zgolj igri. Igri kot igri, igri za igro. Pri tem pa, tudi zaradi lastne eksistencialne izpraznjenosti, spregledajo, da je to tudi igra za življenje; da je igra pri Filipčiču način, kako vzdržati v napokanem in fluidnem svetu. Kot je norost posameznika aklimatizacija na norost zunaj, je tudi tokrat odgovor na nestanovitnost in premene ravno preskakovanje: med jezikovnimi legami, med identitetami, med žanri. Bolj kot s kompaktnim dramskim gradivom imamo torej opraviti z odboji in odskoki, z zdrsi, in verjetno je prav zaradi tega nenehnega polzenja navzdol, proti breznu niča, za opis ludizma posrečena fraza drseči označevalec. Ko zdrsne preveč, ga je treba kot vehikel zapustiti. Pri Filipčiču ni več identitete med besedami in stvarmi, imenovanja so poljubna in neobstojna, kar vse daje občutek shizoidnosti. Povedano drugače; Filipčičeve drame in proza so učinkovit odgovor na vse večjo shizoidnost realnosti in na našo vse večjo shizoidnost. Ki jo je začel in detektiral Kartezij in jo je File samo zaostril in pripeljal do roba.
Kljub tej mučni igri preskokov je Filipčič ves čas zabaven, kreativen, duhovit. Klovnovska pozicija, ki skozi smeh spregovarja o zagatah. Izbor devetih dram, od Keglerja, Ujetnikov svobode, Atlantide, Bolne neveste, Altamire, Psihe, pa tudi dveh vsaj meni manj znanih, 20-th Century Fox in Suženj akcije, je pomemben iz več razlogov: ker nam obuja spomin na čase, ko je bilo v gledališčih več eksperimenta, manj poznavanja zakonitosti žanrov, več kreativnosti, vse pa na račun drugačnega odnosa do veščine dramopisja. In ker dobivamo pretehtan izbor dramatika, ki je močno zaznamoval sedemdeseta in osemdeseta leta, predvsem divji, dionizični in psihedelični del literarne scene, ki je seveda lepo in nujno dopolnjeval poetično in politično dramo. Pa tudi zato, ker Filipčič ob vse bolj žanrskem in steoretipiziranem pisanju počasi drsi v pozabo, tudi zato, ker si današnji čas takšne svobode, igrivosti, nonšalance, ignorance dramatičnih zakonitosti in kar je še tega ne more in ne zna več privoščiti. Zdaj raje gledamo televizijske burke o krizi, ki se zakrivajo s plaščem informativnosti in analitičnosti, značajsko in stoječo komedijo iz parlamenta, skratka nižje oblike humorja.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).