Po študiju slavistike, jezikoslovja in filozofije je v akademskih krogih deloval kot znanstvenik, jezikoslovec. Napisal je vrsto pomembnih znanstvenih del s področja starejše slovenske književnosti in preučeval koroško narečje; njegov Uvod v prevodoslovje pa je postal učbenik na nemških univerzah. Bil je redni profesor in predstojnik Inštituta za slavistiko v Celovcu ter dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V mladosti je Prunč pisal in objavljal poezijo v reviji Mladje, kjer sta objavljala tudi Gustav Januš in Florijan Lipuš. Po prvi pesniški zbirki Tihožitja je v njegovi poeziji nastal kar petdesetleten premor; posvečal se je predvsem znanosti; s predanim delom za slovensko književnost pa je gradil kulturne mostove med sosednjima državama, saj je bil tudi soorganizator vsakoletne prireditve Koroški kulturni dnevi. Poezije res ni objavljal, vendar je še vedno pisal, ustvarjal je iz notranje potrebe po izpovedi.

Reginald Vospernik je po odobritvi pesnikovega sina prevzel uredniško delo zbirke Tihožitja in Besi, ki vsebuje ponatis prve Prunčeve knjige, v drugem delu pa vse pesmi, ki so ohranjene v zapuščini. Nastajale so več desetletij kot pesniški dnevnik, ki so ga narekovali upanje, ljubezen, resignacija in obup. Iz njih veje svežina slovenskega znova odkritega intimizma, v njih se vrstijo skoraj idilične podobe pokrajine, mesta, sobe, deževnega dne, razbeljene poletne njive, zimski pejsaži, impresije, ki pa jih večkrat razbijejo nepričakovana disharmonična občutja v povezavi s čutnimi zaznavami: Hrapavo krakanje sneži od borov … S slepim nožem trgam raskavo dlan njive …

Pesmi prve zbirke so ne glede na sporočilo dosledno dvokitične. Pomembni sta mitološka in zgodovinska tematika. V Koroški 1964 piše o oboroženih osvajalcih, ki prinašajo uničenje, za sabo pa puščajo razdejanje – simbol nasilnega potujčevanja in političnih pritiskov nad manjšinskim narodom. Sledijo pesmi o Kralju Matjažu, ki gre na svoj pravični bojni pohod – morda brez upa zmage, z okrušenim mečem. Pesem Miklove Zale govori o zasužnjenosti mlade ženske v nasilni krvni zvezi (Iz mojega telesa rase / divja trta janičarjev), iz koroškega bajeslovnega izročila pa prihajajo skrivnostne žalik žene, mistična bitja, poosebljena v brezah, ki si pletejo pesmi v laseh. Cikel Jutra niza bežne zaznave in razočaranje, ko so jutra ostala brez pesmi. Oglaša se zabrisana čutnost, a burni ljubezenski noči sledita utrujenost in praznina.

Besi, knjiga iz Prunčeve pesniške zapuščine, je veliko bolj osebna, neposredna, brez skritih metafor. Izpovedno in oblikovno je ta poezija svobodnejša, blizu liriki modernizma v slovenski književnosti pred nekaj desetletji. Pesniški svet je zožen ali poglobljen v osebna čustvena razkrižja.

Prvi krog izpoveduje neuresničeno željo po ljubezni. Uspavanka ni pomirjujoča, v noči brez sna se pesnik spominja ponižanj in desetletnega upanja brez izpolnitve. Kratki bližini in ljubezni sledi odtujenost, a kljub temu se še vzbuja upanje v novo pomlad in ljubezensko izpolnitev: Tvoj glas je oster. / Tvoj poljub – / obred brezčutnemu maliku.

Pesmi sovraštva in ljubezni združujejo nasprotji kot v znameniti Katulovi pesmi Odi et amo (Sovražim in ljubim). Pridružijo se večno ponavljajoči se simboli hrepenenja in izgube v Pesmi o Lepi Vidi in pravljični motiv o speči Trnuljčici, ki jo iz stoletnega sna lahko prebudi strast s simbolom divje, nenadne pomladi: Gejzir izbruhnil je / In pragozdovi / so zašumeli / neskončno pesem radosti.

Prvi krog spominja na Dantejev Pekel in ciklus se tudi konča s Poslednjim krogom in dokončnim spoznanjem, da Devete dežele, o kateri je sanjal, ni. Ves smisel želje po sreči je pot in hrepenenje po nedosežnem, to pa že spominja na filozofijo daoizma: Deveta dežela je v tebi, / Deveta dežela / je pot.

O življenju in delu tega velikega Slovenca piše v spremni besedi urednik knjige Reginald Vospernik, Matjaž Kmecl pa v drugi spremni besedi označuje Ericha Prunča za najčistejšega pesnika koroške različice intimizma.

Iz oddaje S knjižnega trga