Opazen mediteranski pridih, ki ga ustvarja njeno obmorsko podobje, je zamah pesničine pisave, ki prek prodiranja v sredo-zemlje (oziroma sredico okamnelega trenutka) koncentrično širi perceptivno sliko ali fotografijo od žlahtne arhaičnosti do sodobne izkušnje čuteče, pronicljive in vitalne pesniške govorke. Zbujenost in živost njenih verzov se zgodi v sopostavljanju statične (kot v sliko ali fotografijo ujetega trenutka) in kinetične, premikajoče se dimenzije. Namreč, kot je težko v dobro fotografijo ujeti prizor ali detajl, da v njej gledalec zagleda in vidi gibanje, ravno tako zahtevno je skrbno nanizati besede, da delujejo kot trenutek, ki to ni, in kot ključni trenutek, ki govori onkraj njega samega.

Lasa pur dir je zbirka štiridesetih nenaslovljenih pesmi. Na levi strani bralec prebere kraj, Beli Križ ali Maribor, in čas nastanka, od julija 2007 do 4. julija 2011. Za pesem nepomemben podatek o genezi potrjuje, da lahko Erika Vouk dalj časa in v različnih obdobjih lovi prečiščen, lapidaren in minuciozen pesniški glas, da se naposled zapiše v pesem. Tovrstna potrpežljivost, ne ravno značilna v današnjem času hitrih odločitev, poplavljanja objav in iluzorne vsedosegljivosti in hkrati izgubljanja občutka za ponižnost in sveto je morda skoncentrirana v pesničinih verzih: "[N]ekoč si zalijem to grlo / ugaslih besed in tišin nespokoja, / da se bo znova odprlo." In se je odprlo. Po erotično nabiti zbirki Rubin v barvi dragega kamna, ki se menda sveti v temi, in opojnega rdečega vina, v zbirki Lasa pur dir spet prevladuje bela, značilna barva Erike Vouk. Tokrat je bel tudi kamen.

Že pred menoj sta kritika, recenzenta Boris A. Novak in Milan Vincetič, ugotovila, da se pri poeziji Erike Vouk prisotnost zgodi v odsotnosti in da prav to naredi njene pesniške, lirske miniature žive. Ljubezenski, erotični naboj, ki ga moramo v poeziji Erike Vouk razumeti široko – gre namreč tudi za izrazit eros do življenja – se v zbirki Lasa pur dir zastrto, a pomembno kaže kot erotično čustvo, predstavljeno v razmerju do kamna, na primer v pesmi Ki te ljubim; v razmerju do pesnika, med drugim Lorce (z navedbo v pesmi Kaj skrivaš), ali nedefiniranega, skrivnostnega človeka, tudi glasbenika z večkrat omenjenim motivom strun. Razmerje do kamna, ki je ena od izstopajočih, za zbirko značilnih podob oziroma alegorij, je antropomorfno in prerašča v človeške razsežnosti. V kamen je tudi vklesan naslovni napis Lasa pur dir, kar pomeni Pusti, naj govorijo, na "benečanki", najstarejši hiši na Tartinijevem trgu v Piranu, in je hkrati več kot to, torej simbol trdnosti. V prejšnji zbirki je imel mesto dragi kamen rubin, zdaj je v ospredju običajen kamen, surovi "kamen za obrede plim in osek", in obdelani kamen, kamen, v katerega kleše človeška roka.

Eden od zgovornih verzov je Oče, bila sem tvoje oči, ki ga bralec lahko razume v horizontu pesničine avtopoetike, saj je v njenih pesmih, že prej opredeljenih kot slike ali fotografije, opazna vizualna podoba. Hkrati pa je to poklon pesničinemu očetu, ki najde mesto tudi v tej zbirki, in ki je bil, kot je na literarnem večeru v Ljubljani povedala pesnica, slep in velik um, ona pa mu je glasno brala klasična literarna dela.
K prepoznavnemu pesniškemu slogu Erike Vouk bi lahko dodali, da zbirke niza kot bisere na ogrlico, knjige so si sorodne, hkrati pa je lesk, ton malo drugačen. Na neki način, zaradi izstopajočega poželenja, poželenja do drugega in predvsem do življenja, izstopa zbirka Rubin. Druge posamezne zbirke težje vrednotim, saj prinašajo nabor pesmi iz knjige življenja, in ne konceptualne knjige, tako da so močne, estetsko in čustveno nabite pesmi skoncentrirane v izboru Z zamahom neka roka slika. Zbirka Lasa pur dir je seveda opazno nadaljevanje Rubina. Že v uvodni pesmi se potrdi nizanje oziroma nanašanje na prejšnjo zbirko, beremo namreč verz: "zažariš z dna rubina".
Že prepoznani so tudi ritem, rime, glasovno ujemanje, poezija, ki deluje kot okruški spomina, ujetega v trenutek, in skozi katere bralec stopa v miselni prostor, optimističen in vitalen, četudi občasno otožen, žlahtno melanholičen. Taki so na primer verzi: "Ovita v belo – občutek za smrt / in od smrti bolj bela." Ti verzi hkrati pojasnjujejo belino, ki je tako značilna za Eriko Vouk in ki si jo opusno lahko pojasnimo s številnimi verzi, na primer s pesmimi Belo, ki me ljubiš belo iz zbirke Bela Evridika ali Postskriptum iz Anime ali Belo drevo iz zbirke Belo drevo ali Belina krhke sipine kosti iz zbirke Opis slike. Bela pomeni odsotno, je tam, kjer pesnice/govorke ni.
Morda prav zaradi askeze, doumljenosti, premišljenosti vsake besede si pri Eriki Vouk v jezikovnem izrazoslovju poleg besed, ki preraščajo v simbole, alegorije (kot sta tu npr. bela in kamen), pridobijo mesta tudi številni nenavadni izrazi, morda visokoknjižni (tenja, gladčina), arhaični (vršelo ptic, vzduh, kršen), specialistični (resava, beljava, kostreba, rušje), morda lokalno obarvani (muškatela, žekno, prečarjati), morda iznajdeni (sladkosladje, potájno). Bralec jih sicer zlahka opazi, niso pa moteči in služijo svojemu namenu, ne pa eksotičnemu izstopanju. Mimogrede naj omenim, da velja razmisliti: besede naj bi se naglaševalo le tedaj, ko je to nujno potrebno, da se reducira pomen ali zakoliči naglas, ob tem pa je nujno paziti na doslednost, saj sta na primer v besedah strmpot, nezajezena, zelenslap, neuglašena dva naglasa, označen pa je le eden in se zdi naglaševanje odvečno, ker je nepopolno.
Erika Vouk poleg prisotnosti skozi odsotnost, poleg okruškov spomina spregovori tudi o nemoči »v pesmi biti svoj«, o nemoči "dejanja v slehernem premiku", o »porezanih krilih poguma«, torej o senčnih straneh človeka in njegovega ustvarjanja, o sanji, dalji, prividu, ko je pesniška govorka skorajda breztelesna in pravi: "zatočišče za prebeg". Ker nekje drugje beremo: "A misel že kljuje, / nemirna potuje / v znana zavetja vsakdana," si drznem zapisati, da v tem duhu lahko beremo pesmi kot knjigo v žlahtnem pomenu sanjarjenja, lebdenja ali kontemplacije, kot priboljšek k vsakdanu, kot dodano vrednost, kot knjigo govora iznad časa in prostora, a ki lega prav v ta čas in prostor. In tako se pesem odstira, a tudi zastira. Prava čarovnija je, da ob vsakem branju ostane nekaj skrivnostnega, ki hoče ostati tako, ne do konca pojasnjeno. Tak primer je podoba "dežja belih metuljev", ki je lahko marsikaj. In če se vrnemo k začetni ugotovitvi, da je magnetizem verzov Erike Vouk prav v razmerju med statičnim na sliki oziroma fotografiji in dinamiko, ki jo sproža notranji (pesemski) vzvod, potem bi pesniški tok ustrezal pretakanju. O pretočnosti, dinamičnosti, živem principu nas prepričajo že osrednji, naslovni verzi: "Ljubim in vrem, / dokler moj čas ne mine. / Lasa pur dir. Lasa pur dir."
Tudi v najnovejši zbirki Lasa pur dir Erika Vouk ostaja zvesta vitalistični ljubezni do življenja (povedano z njenim verzom: »še pesem išče glas in hoče biti«), in samosti, tudi jedki samotnosti. Skozi odsotnost želenega ostaja in vztraja tudi pri ljubezni do drugega, kot pravi njen verz: »V očesu ljubezni se gola razgali / vsa nepopolna popolnost sveta«. Priklicevanje z detajli, sinestezijami, emblemičnimi in alegoričnimi podobami nas zapelje v točko vstopa in dobrodošlice v žlahtni poetiki in miselnem prostoru, kjer vsak bralec lahko dolbe naprej v svoj neraziskani prostor, saj, kot piše v Rubinu, »nekje je zmeraj južneje od juga«, torej vedno je lahko še dlje. Ta prostor je seveda visoka kultura, umetnost, prostor, imenovan »nikjer in povsod, davno nekoč in hkrati prav zdaj«.

Petra Koršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).