V zadnjem času zelo osvežujoče delujejo njegovi kratki verzi, nekakšne poantirane sentence, ki jih objavlja na družbenem omrežju X: "Zahrbtnost je njihov hobi – ne politična opredelitev … trgujejo z drugačnostjo, ki je v resnici ne tolerirajo."

Babačić, ki v poeziji od nekdaj stavi na čustva in jezikovni minimalizem, je zdaj podpisal še dnevnik, delo o dvojini, pravzaprav o ednini v dvojini. Ker sta s knjižno urednico neki dan ugotovila, da v celotni slovenski literaturi nimamo knjige z naslovom Dvojina. Da narod, ki se kiti z dvojino, nima nobenega romana ali pesniške zbirke s tem naslovom. In je pač Babačić začel z dnevniškimi zapisi, v katere je vtaknil muzej dvojine. V Dnevniku čuvaja, ki deluje kot nadaljevanje Babačićevega romanesknega prvenca Balkonci, nas tako seznanja s fiktivnimi okruški življenja dolgoletnih zakoncev, ki se na balkonu meščanskih stanovanj vzajemno ignorirajo, ne skopari pa tudi z iskrivim dopisovanjem s skrivnostno Majo Slovenc, ki bralca popelje v Babačićevo otroštvo, vse od kletnega stanovanja na Streliški ulici v Ljubljani, ko je, še deček, s hrepenenjem in strahospoštovanjem iz kleti zrl gor, v tiste stolpnice z balkoni na Poljanah – ljudje z balkonov so bili pač bolje situirani, "working class heroes". V spominu imam njegovo pesem iz zbirke Kiti se ne napihujejo, ki je nastala nekoliko kasneje, ko je že oddal otroško naivnost: "Zamenjam glavo/ in nevidno roko/ pesnika/ za trisobno stanovanje/ brez zidov/ in sosedov./" Ko ga je še nekoliko kasneje v prsi zadela pristna realnost, je začel pisati Dnevnik čuvaja. In bralec si ga kar predstavlja, kako vztrajno beleži vtise, sedeč v svojem kabinetu s spuščenimi roletami, skozi katere pronica svetloba ulične svetilke, ki ga opozarja, da se še ni zdanilo in da bi ob štirih ali petih zjutraj moral še spati. Piše o vsem, tudi o tem, kako je bilo včasih drugače, spal je kot ubit, zdaj, na pragu svojih šestdesetih, je pa buden kot ubit. In ubiti ne bi smeli biti budni. Tako nastaja melanholični esej z gosto posejanimi melanholičnimi verzi, ki dokazujejo, da je pravzaprav dobro brati avtorje, ki razkrivajo preveč, saj lahko pri njih bralec vselej najde kaj takšnega, kar je spregledal pri sebi.

Knjiga je spisana z zanosom tistega, ki je že vse izgubil, saj "neuspešnost zahteva neprimerno več poguma od uspešnosti". Sestavljena je iz reminiscenc nedoločljivega spomina, mestoma pa jo je mogoče brati tudi kot ironiziranje ljudi, ki se nenehno zaletavajo, ker ne znajo drugače. Ko se pa zares zaletijo, so kljub temu začudeni, ker ne morejo sprejeti, da so se zaletavali: "Včasih je bilo narobe, če so imeli koga za zaletavega, danes je to predpogoj za uspeh. Tudi kadar se zaletim, mi to ne paše in že na daleč se mi vidi, da nisem za to dirko, zato ostanem na mestu, vkopan kot kakšen napadalec brez žoge." Knjiga po svoje ironizira kapitalistično delovno etiko, ki s sumničavostjo gleda na domnevno lene ljudi z očitki, da so gluhi za dolžnosti sodobnega sveta. Babačića ne zanimajo fantazme o splošni blaginji. Vztrajno brani pravico do lenobe in meni, da bi morali lenobno življenje brez velikih pričakovanj uzakoniti kar v paketu z Univerzalnim temeljnim dohodkom. Goreče brani tudi pravico do ustvarjanja, ker pisanje je delo, neredko celo garanje. Tako lucidno tematizira tesnobo pisateljskega poklica. In znano je, da tesnoba figurira dialektično, priteguje in zavrača hkrati, nenehno potuje med obema točkama tega označevalnega para.

Ironija usode je hotela, da so se Babačićevi iz kletnega stanovanja na ljubljanskih Poljanah nekoč preselili v vodmatsko stanovanje z balkonom, kjer je pred njimi živel Niko Grafenauer. Takrat Esad še ni dopolnil 15 let in ni napisal še nobene pesmi, kakšno leto kasneje pa že: "Eto, tako gre to, zdaj vem, pod kakšnim vplivom se je vse to dogajalo." In piše, kako je z vodmatskega balkona nehote pomagal tudi Grafenauerju, ki je s svojimi kolegi okrog Nove revije nadaljeval in dokončal tisto, kar so pankerji z Vodmata, Kodeljevega, Šiške in ostalih žarišč po Sloveniji začeli s svojimi teksti in glasbo, ki je prerasla okvire rokenrola in zanetila tisto, kar so kasneje poimenovali slovenska pomlad. Babačić (nekdaj prvo ime pankovske glasbene skupine Via ofenziva) razčlenjuje punk, ki je svoje dni iz melanholije delal umetnost. Pri tem pa prepričljivo lagal, da melanholija ni predsoba depresije in bil tako učinkovit zato, ker mu je bilo popolnoma vseeno za posledice, tako kot mu je bilo vseeno za politike, njihove pomočnike in politikante vseh vrst, ki jih je tako globoko preziral, da so mu ti celo zavidali.

Dnevnik čuvaja je strukturiran dvodelno: prvi del določajo reminiscence vsakdana, drugega pa dopisovanje z žensko, ki je v 70. letih 20. stoletja odraščala v istem blokovskem naselju kot pesnik. Esad Babačić skozi dnevnik stopa z odmerjenimi pisateljskimi koraki, stopa odločno, a tudi pesniško zamaknjeno. In čeprav je (kot sam ugotavlja) že malce načet, ga ideje ne zapuščajo. Bralci pa še manj. Nasprotno, zdi se, da nas z leti še pridobiva.