Večina izmed 38 izbranih zgodb - Keret jih je izbral iz treh kratkoproznih zbirk, prevedenih v angleščino - je zelo kratkih. Predstavljajo nekaj strani dolg izsek ali pripetljaj iz vsakdanjega, tudi notranjega življenja resnično raznolikih protagonistov, ki je napisan iz nenavadnih pripovednih položajev. V zbirki je objavljena tudi ena daljša, notranje členjena zgodba z naslovom Nimrodov izpad, v kateri prijateljsko trojko izmenično obseda duh pokojnega prijatelja, ki je v vojski storil samomor. Kot se izkaže, je uroku mogoče ubežati le s poroko, z družbenim ritualom prehoda v odraslost, kar bi lahko prebrali kot lucidno kritiko izraelske družbe. Ta je talec nenehno pogrevanih konfliktov in zato ne zmore izvesti tega prehoda.

Etgar Keret velja za enega najbolj priljubljenih izraelskih pisateljev in sodi med najbolj prevajane avtorje generacije, rojene v 60. letih. Njegova dela so prevedena v več kot 30 jezikov. Mednarodni uspeh Keretovih zgodb je mogoče pojasniti z drobci popularne, potrošniške in mladinske kulture, ki jih je raztresel po zgodbah: v njih omenja Simpsonove, kokakolo, kinderjajčke, Adidasove superge, steklenice carlsberga, prijateljsko zakajanje z marihuano, vžigalnik zippo, kokice in multikina. S pomočjo popkulture je Keret našel skupni jezik z bralci po vsem svetu. Fragmenti globaliziranega vsakdana pa so le ena izmed potez zgodb, ki hkrati razkrivajo značilnosti sodobne izraelske družbe. Keret se nemirni politiki in zgodovini, ki močno zaznamujeta tamkajšnji vsakdanjik, ne izogne, a jima tudi ne namenja osrednje pozornosti; v njegovih zgodbah sta politika in zgodovina pač neizogiben del resničnosti, ki se nakazuje predvsem skozi prežetost z vojsko oziroma z vojno miselnostjo: izraelski vojaki se pred sovražniki počutijo tako ogroženi, piše v zgodbi z naslovom Jordan, da ne zaupajo več niti sami sebi. Izraelsko-palestinski konflikt je predstavljen bolj dvoumno, kot bi si najbrž želeli njegovi rojaki.
V zgodbi Kinderjajček ženski, ki je žrtev samomorilskega terorističnega napada, med avtopsijo odkrijejo množico tumorjev. Zgodba je povedana tretjeosebno, spremljamo zdravnika, ki se sprašuje, ali njenemu možu povedati za bolezen, navsezadnje se odloči, da ne in da naj mož ostane blaženo neveden; spremljamo moža, ki se sprašuje, kaj bi bilo, če ... če bi jo tisti dan sam peljal v službo. Zgodba izpostavlja ključno težavo konfliktne družbe, v kateri je lažje sprejeti kulturno priznano vlogo žrtve kot uvideti neizogibnost usode. Raje se sladkamo z uteho, s čokoladno lupino. Zgodbi Razbij pujska in Superge naslavljata spodletelo komunikacijo staršev z otroki, saj starši nikakor ne uganejo njihove želje. Tu pa je tudi večna zagata obdarovanja - ko si nekaj želiš, tega zagotovo ne dobiš; in ko končno dobiš, si tega ne želiš več. Pazi, kaj si želiš, ker te bo izpolnitev želje vselej razočarala, pravi Keret. Pogosti liki so tudi osamljeni mladi moški in ženske, pogreznjeni v čudaška razmerja.
Ena izmed temeljnih odlik Keretovih zgodb je sproščeno pripovedovanje, mojstrsko igranje z razmerjem med bralcu znanim in neznanim, ki je osrednji generator žanrskega užitka. Bralec kar noče končati z branjem in kliče k ponovitvi užitka. Naslov zbirke se zato izkaže kot zelo primeren - Še ena zgodba in konec.
Urban Tarman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).