Govori in živi resnico, med njegovimi besedami in dejanji ni vrzeli. Avtentičnosti je vse manj, ker so se realnost ter njene podobe z ekstazo komunikacije tako pomnožile, da je nevrotičnost kot temeljno osebnostno lastnost modernega človeka zamenjala shizoidnost postmodernega. Zrcala kot davnega simbola za refleksijo, za ugledanje lastne vloge v svetu, so danes nadomestili vseprisotni ekrani, na katerih podobe in vsebine potekajo simultano. To je postal reprezentativen model človekove zavesti.

Flisarjevi romaneskni junaki so pomnoženi in dezorientirani. Matej in Katarina, ki ju ob še nekaterih spremljamo, sta izgubljenca, predvsem pa ne vesta, kaj zares hočeta, zato se protagonistom romana včasih zdi, da nastopajo v igri, ki je niso do konca prebrali. Njihova volja je oslabljena, za preživetje pa so dovoljena vsa sredstva. Katarina je na začetku romana zdolgočasena in vzdrževana ženska, ki se postopno spušča proti pornografiji in prostituciji. Matej prikriva svojo seksualno usmerjenost in ima pogoste psihične težave, tudi zato, ker je preveč ustrežljiv – ni se še naučil reči ne ali se postaviti zase. Niti proti svojemu razgrajaškemu kameradu Branetu, ki je skoraj čisto zlo. Potem na koncu prvega od šestih delov romana vse tri ustreli Katarinin mož, ki se ravno vrne iz afganistanske vojaške misije in mu je to zaradi vojaške izkušnje nekako mimogrede.

Vendar Katarino, Mateja in Braneta – vsi trije skoraj čudežno preživijo – srečamo še v drugih položajih. Recimo v Brightonu, kamor pride Matejeva družina, da bi spoznala njegovo ženo in se Matej trudi na obe strani; enkrat, da bi srečanje bilo, takoj zatem pa že postavlja ovire. Tisto, kar ve o njem družina, in tisto, kar ve o njem žena, so namreč kar najbolj nasprotni podatki. Matej si je življenje zlagal, v pogovorih naredil družino bolj imenitno, pred njimi pa prikril vsa dejstva, da je luzer, da mu ne uspeva, da je tako rekoč na družbenem dnu.

Vendar tudi Katarina, ki ga tokrat pokrije, ni čisto iskrena. Kar se najbolj vidi, ko se v naslednjem delu bori za ljubezen z vsemi sredstvi, še najbolj z lažmi. Brane, ta je še posebej manipulantski, v nasprotju z drugimi uporablja tudi grožnje in golo moč, je nasilniški delinkvent in vse skupaj se izteče v krvav finale z noži in krvjo.

Flisar postavlja pred bralce mrežo zlaganih odnosov. Zapiše tudi, kako in zakaj so zlagani: ker sta Katarina in Matej kot otroka trpela za pomanjkanjem ljubezni in pozornosti. Ker so ju v prvi družini zapostavljali, bila sta v senci starejših bratov ali sester in sta morala z njimi tekmovati za pozornost. Ker je nista dobila dovolj, sta si morala, ko ni šlo drugače, tudi kaj izmisliti. Vse, dokler ni celotna njuna osebnost postala kup zlaganosti in izmišljij, ki jih je seveda težko vzdrževati in zato postaja življenje vse bolj naporno ter stresno. Pred stresom se vsi udeleženci romana uspešno branijo z alkoholom, pa s tabletkami in heroinom; prihodnost na tak način spreminjajo v otopelo in brezbolečinsko, za silo vzdržno sedanjost.

Flisarjeve literarne osebe so sestavljanka, so puzzle iz različnih koščkov, ki se nikakor ne morejo sprijeti in zliti v kompaktno in funkcionalno celoto. Preigravajo vloge, ki kot da so jih za njih napisali drugi, stkani so iz okruškov, neceloviti in s slabim stikom s samimi sabo. Podobno je sestavljen tudi roman, iz zapletov in odnosov iz prejšnjih Flisarjevih iger ter tragikomedij, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s patologijo družine. Prvi del je prozna varianta filmskega scenarija Vikend v Brightonu, brezdomski položaj s konca je podoben trojici iz Enajstega planeta, vmes so zakonski položaji, ki jih je Flisar obdelal v Nori Nori. Flisar je eden tistih, ki obrtno obvladajo replike, te so samouvrtane in pogosto paradoksalne, in tudi v romanu je čutiti precej dramatičnosti, tako v ozračju kot v neposrednosti komunikacije; vse se dogaja v čistem zdaj, kot v dramatiki. To potem redčijo bolj distancirani in epski pojasnjevalni odlomki ter poglavja, v katerih Flisar pogosto kaže izgubljenost in dvomljivost svojih literarnih oseb, predvsem Katarine. Njena osebnost je še posebej enigmatična, saj niha med nemočjo in željo po novem začetku, v njenem življenju je bilo preveč zapletov ter polomov, da bi jih lahko razrešila, zato je beg kamor koli, celo v Avstralijo, obet novega in brezmadežnega. Samo tako lahko razumemo njeno slabo samopodobo, njeno pristajanje na zahteve drugih, čeprav je tudi Matej v podobnem zosu: ker ne upraviči pričakovanj okolice, se jim približuje z lažmi o lastnem življenju, namišljeni veličini in poklicnih uspehih.

Flisar je avtorsko prepoznaven, posebej še, ker se v romanu Dekleta, ki se jih spomnim pojavljajo tipi, ki jih poznamo že iz njegovih tragikomedij, starci, ki gonijo svoje in so zaprti v svoj nepredušni svet, povzpetniške punce, ki si z erotiko tlakujejo pot v ležerno življenje, a se jim to izjalovi, pa tudi nasilni in neprištevni manipulatorji. Roman je spretna kompilacija in premeščanje oseb po nevidni mreži, iz katere so stkani odnosi med neiskrenimi ljudmi in ki jih slej ko prej zadrgne v svoje zanke, to pa naredi z odločnimi in prelomnimi zapleti in obrtniško izbrušeno frivolnostjo.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).