Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.

Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«

Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«

Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.

Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.

Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.

V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.

Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.

Iz oddaje S knjižnega trga.