Zbirka je zrcalna podoba življenjskih stisk in bolečin pa tudi iluzij pretežno starejše generacije s številnimi velikokrat zamolčanimi slabostmi in nedonošenostmi, iz katerih se luščijo navzkrižja človeških odnosov v prelomnem času naše sodobnosti. Ko se posamezni liki iz psihološko spretno oblikovanih zgodb v kratkih analitičnih spominskih prizorih vračajo v svojo preteklost, se njihovo življenje velikokrat razpre v manj bleščeči podobi s številnimi dilemami. Evelina Umek s subtilno vztrajnostjo razkriva zakrite resnice v psihah teh v družbi in v literaturi po navadi preveč marginaliziranih oseb iz zapostavljenega družbenega ozadja, ki iščejo lastno identiteto ob spoprijemanju s stiskami in padci ter upanji in pričakovanji, kot so znana vsem ljudem.

Pismo sošolca iz nižje gimnazije v pripovedi Radio na podstrešju na primer v upokojencu Jožetu obudi spomin na revno tržaško mladost s starši v podstrešnem stanovanju, kjer jim je tesne trenutke lepšal radio, ki ga je ob božiču prinesel oče kot družinsko darilo. V zgodbi Ploskajoči deček je opisana usoda nekdanje direktorjeve tajnice, ki je ob propadu podjetja izgubila dobro službo in si mora služiti kruh kot čistilka. V zgodbi Betonski vrt postavi oporoka Lucijinega očeta vse na glavo. Del posestva pripade njenemu bratu Mariu, ki se je po študiju na strojniški fakulteti odselil v Zagreb in odtujil domači zemlji. Zdaj proda svoj delež dediščine gradbenim špekulantom, ki sklenejo, da bodo kar sredi posestva zgradili štirinadstropno hišo. Ker podjetje propade, na bratovem delu zemljišča ostane grd betonski skelet. V zadnji zgodbi Odtis v času se ostarela protagonistka Milena poslavlja od velikega stanovanja, v katerem je z možem in otroki doživela glavne in ključne življenjske trenutke. Zaradi slabega zdravja bo verjetno morala oditi v manjše oskrbovano stanovanje, ki ji ga je ponudil zaskrbljeni sin. Zdi se ji, da se je vse, kot je zapisala pisateljica Evelina Umek, „zgodilo prekmalu in prehitro … Zdaj se ozira v preteklost, prihodnosti, njene prihodnosti ni več, boji se je.“

Posamezne zgodbe se dogajajo v Trstu in njegovi okolici pa tudi drugod po Italiji in Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji. Avtorica ob tem sledi svojemu ustaljenemu prepričanju, ki ga je uresničila tudi v nekaterih drugih delih, da so ljudje na robu, marginalci in zapostavljenci, vredni literarne obdelave – in ne le izbrani posamezniki v izjemnih življenjskih situacijah. Pri tem nekoliko spominja na klasika kratke proze, ameriškega pisatelja O´Henryja, ki je na začetku prejšnjega stoletja v kratkih zgodbah iz New Yorka in nekdanje Amerike Štirje milijoni / The Four Million ali na primer v Nedolžnem angelu z Broadwaya / Innocents of Broadway opisoval življenje zapostavljencev na robu družbene lestvice in pri tem med drugim vplival tudi na poznejši literarni razvoj Ernesta Hemingwaya.

Evelina Umek zna vsakdanje malenkosti, kot jih doživlja vsakdo od nas, prepričljivo postaviti v središče literarnega sporočila. Ko opisuje stiske, upe in obupe svojih protagonistov, dokumentira osnovna bivanjska vprašanja vseh tistih, ki se spopadajo s starostjo, boleznimi in osamljenostjo in se jim zdi, da je življenje prehitro minilo. Posamezna besedila iz zbirke Odtisi v času pa niso le literarna dokumentacija vsakdanjih človeških bolečin in nesreč, saj so hkrati tudi analitičen prikaz tistih značajskih slabosti in pomanjkljivosti, ki kaj hitro obremenijo človeške in družbene odnose. Namigi na prašna predmestna podstrešja, opisi okrnjenih in pohabljenih življenj, skrbi in težav v starosti in nesporazumov v družinah so prepoznavna znamenja posameznih zgodb v zbirki Odtisi v času in jim podarjajo značilno simbolično atmosfero.

Evelina Umek, ki s šestimi romani in dvema zbirkama kratke proze poleg številnih knjig za otroke in mladino spada med najbolj znane in plodovite besedne ustvarjalke na Tržaškem, tudi tokrat ostaja zvesta svojemu realističnemu pripovednemu načinu, kot ga je med drugim utemeljila z romani Hiša na Krasu, Zlata poroka ali Tržaški blues in Sidrišče spomina.