Knjiga je namreč napisana brez poglavij, v neustavljivem zamahu, med katerim avtor suvereno preskakuje med samogovorom glavnega lika, nekakšnim dialogom z njim in tretjeosebnim pripovedovalcem, pri katerem je, kot lahko preberemo na zavihku knjige, "avtorju z vajeti popolnoma ušel poguben sarkazem, pri čemer je prešel iz emocij v cinizem, iz parodije v žalitev in iz psovanja v nežnost ter ustvaril mojstrsko tožbo nad propadom tega sveta".

Najbolj neulovljiv vidik romana pa so vsekakor stališča, ki jih glavni lik izraža med svojim jadikovanjem nad vsem novim in spremenljivim v svetu. Če se velikokrat obregne ob pogubnost najrazličnejših tehniških izumov, neustavljivo zmanjševanje bralnih navad, krvave revolucije, krivičnost svetovne gospodarske ureditve in tako naprej, pa bralec nehote zastriže z ušesi, ko avtor začne udrihati po ženskah in njihovih naraščajočih pravicah, po muslimanih, od katerih si ne moremo obetati nič dobrega, po samem človeštvu, ki se samo množi in množi ter vsepovprek trosi grozo in razdejanje. Zdi se, da je svoje pesimistične poglede na današnje stanje sveta mestoma izpustil z vajeti in tako je v obrisih prikazal psihološko konstitucijo starega nergača, ki se zaradi najrazličnejših razlogov zateka h ksenofobiji, sovraštvu in navsezadnje zlu. A Vallejo hkrati ves čas niha med tragedijo in parodijo, in ko protagonist sklene, da se s toliko pomrlimi ljudmi na tem svetu ne da živeti, saj nas vseskozi potiskajo k tlom, nazadnje začne psovati celo mrtve. Knjiga je vsekakor napolnjena s humornimi dovtipi, ki nas nemalokrat pripravijo do smeha, kar vsaj malček ublaži nič kaj dobre obete za prihodnost človeške vrste, ki nam jo prerokuje Fernando Vallejo.

Treba pa je priznati, da si je pisatelj zadal izjemno zahtevno nalogo. Roman nima jasnega pripovednega loka, avtor ves čas preskakuje med različnimi pripovedovalskimi prijemi, zato se, lahko bi rekli, nima česa oprijeti in ves čas hodi po ozki brvi, s katere zlahka spodrsne še tako izkušenemu knjižnemu ustvarjalcu. In v romanu smo res nemalokrat priča najrazličnejšim nejasnostim, ki bralcu onemogočajo popolno potopitev v knjigo. Na tem mestu velja omeniti še domišljeno zastavljeno lebdenje med smrtjo, alkoholiziranostjo in zamaknjenostjo glavnega lika. Fernando Vallejo tako bralca romana Vzporedna ulica ves čas drži v nejasnosti in mu preprečuje, da bi našel vsaj kako trdno oporno točko v tem malček konfuznem delu.

Iz oddaje S knjižnega trga