Uvod v poglavje z naslovom Umetnost v knjigi Filozofija Andyja Warhola odlično povzame, da, filozofijo Andyja Warhola (1928-1987), najvidnejšega predstavnika poparta, ki s svojim delom še več kot 20 let po smrti dviga prah in sproža razprave o tem, kako daleč se da potiskati meje umetnosti. Gotovo bi bil navdušen tudi nad tem, da njegova dela dosegajo večdesetmilijonske vsote (v njemu tako ljubih ameriških dolarjih - "Ameriški denar je resnično dobro oblikovan. Bolj mi je všeč od katerega koli drugega denarja." - , pa tudi v evrih) pod kladivi dražbenih hiš po vsem svetu.

Tom Wolfe je v svoji knjigi The Painted Word, zapisu o negotovosti, egoizmu, lakomnosti in hinavskosti prvakov ameriške moderne umetnosti Andyja Warhola izbral za arhetip pohlepnega in povzpetniškega umetnika. Za številne mislece, ki se ukvarjajo z umetnostjo oziroma estetiko, je Wolfova oznaka še danes veljaven pogled na Warhola, v svoji recenziji ugotavlja indijski filozof Aakash Singh. Številni namreč pravijo, da je bil Warhol prevarant.

A Warhol si kot "nepriznani umetnik" ni delal utvar o svojem vizionarstvu in odrešeniški vlogi, v spremni besedi slovenskega prevoda knjige Filozofija Andyja Warhola (v ZDA je prvič izšla leta 1975) ugotavlja Lev Kreft, ki piše: "S tako umetniško držo nepriznanega genija ali nepriznanega vodiča zablodelega človeštva ima Warhol eno samo skupno točko: predstavlja popolno nasprotje, in je drugačen tudi od svoje umetniške generacije."

Warhol niti nikoli ni skrival, da veliko (no, večino) stvari počne za denar in za zvezdniški status, ki ga je užival in s pridom izrabljal že v času življenja. (Čeprav mu ta status nikakor ni prinesel ugleda v umetniških krogih, prej prezir, kar ga je zelo frustriralo.) Fasciniran je bil nad zvezdniki in "instantno" slavo in plastiko in prav zaradi svojega zvezdniškega statusa se je lahko družil z drugimi zvezdniki.

"Dober razlog, da postaneš slaven, je, da lahko bereš vse največje revije in poznaš vse ljudi v vseh zgodbah. Stran za stranjo o ljudeh, ki si jih že srečal. Zelo všeč so mi takšne bralne izkušnje, in to je najboljši razlog, da si slaven," je zapisal. In Filozofija Andyja Warhola Wolfove ugotovitve potrjuje: da, umetnik je bil plitek, egoističen, površinski mož, poln nasprotij. Warhol je bil prevarant. A, počakajte malo ...

V poglavju z naslovom Slava Warhol priznava nekaj, zaradi česar se bralec začne spraševati, kaj gre Warholu sploh verjeti: "Ljudje so svoj čas govorili, da sem se poskušal 'šaliti' z mediji, ko sem enemu časniku dal eno svojo avtobiografijo, drugemu pa drugo. Včasih sem rad dajal različne podatke različnim revijam, kar je bilo tako, kot bi ljudem namestil sledilec, da bi ugotovil, od kod dobivajo svoje informacije."

Hm, morda pa nas Warhol zavaja tudi v teh "avtobiografskih" zapisih in nam "prodaja" neko različico samega sebe, ki mu je ta hip najbolj všeč ali najbolj "pri roki"? A, vprašajmo se, zakaj nam je Warhol sploh dolžan na pladnju ponujati resnico? In kaj je tisto, zaradi česar nas njegova filozofija privlači, njegovi aforizmi pa so še danes donosen posel za prodajalce plakatov?

Warhol v poglavju Ljubezen (Cvet mladosti) opisuje svojo fascinacijo z Edie Sedgwick, tragično dedinjo in starleto, ki jo je prav Warhol popeljal med zvezde, a jo nato, če gre verjeti zgodbi filma Factory Girl, v katerem je Sedgwickovo upodobila Sienna Miller, tudi zavrgel. Umrla je leta 1971, stara komaj 28 let, od prevelikega odmerka mamil. O njunem prvem srečanju (v knjigi jo imenuje Taxi) je zapisal: "Taxi sem le pogledal in takoj mi je bilo jasno, da ima več težav kot kdor koli, ki sem ga kdaj srečal. Tako lepa, a tako bolna. Res me je očarala."

Se vam zdi, da odstavek o Edie Sedgwick nima prave povezave s tistimi pred njim? Naj na ta način ponazorimo to, da tudi knjiga, o kateri pišemo, nima neke povezane strukture, kot so ugotavljali številni kritiki in dodali, da bi jo zato tudi težko označili za "dobro". Sploh poglavja proti koncu, ki so pravzaprav čisto zabavne kratke zgodbe z dobrimi dialogi, nimajo prave povezave s tistimi na začetku knjige. Še posebej tisto z naslovom Lesk, v katerem Warhol opisuje obsedeno čiščenje stanovanja, je mestoma prav mučno branje in se, ko opravite z njim, lahko zdi kot prava izguba časa. No, vprašanje okusa. A si pikolovski opis vsekakor zapomnite, kar je bil najverjetneje tudi avtorjev namen.

"Knjiga je slaba. A po drugi strani se Warhol nikoli ni pretvarjal, da je dober pisec. Nasprotno, priznava, da je hotel knjige pisati le zato, ker je veliko ljudi vedelo, da piše knjige (ljubosumje), in seveda zato, ker je hotel zaslužiti denar (pohlep)," je v recenziji knjige zapisala Leah Cave na spletni strani suite101.com.

A ni vse tako slabo. Največje bogastvo Filozofije Andyja Warhola so avtorjevi aforizmi, ki jih niza stran za stranjo in v katerih izraža svoje poglede na lepoto, slavo, umetnost, ljubezen, spolnost, čas, denar, uspeh, Ameriko, New York in tudi smrt. No, o njej ima v najkrajšem poglavju knjige povedati le to: "Ne verjamem vanjo, ker te takrat ni zraven, da bi videl, kaj se zgodi. Ničesar ne morem povedati o njej, ker nisem pripravljen nanjo."

(Seveda) pa ve, kaj bi oblekel za to priložnost: "Rad bi umrl s kavbojkami na sebi." Umetnik brez sramu priznava, da je pogosto ljubosumen, med drugim tudi na Levija in Straussa: "Želim si, da bi izumil kaj takega, kot so kavbojke. Nekaj, po čemer bi me pomnili. Nekaj množičnega."

Glede na to, da kopije Warholovih del v obliki reprodukcij ali plakatov (izvirniki so pač rezervirani za najbogatejše zbiralce) visijo po stenah stanovanj po vsem svetu, glede na to, da nam njegove krilatice še danes letijo z jezika, glede na to, da nas njegova dela in podobe umetnika samega gledajo z majic in drugih kosov oblačil, in glede na to, da še zdaj 20-letniki, rojeni po njegovi smrti, vedo, kdo je oblikoval podobo konzerv juhe Campbell's in škatel za milo Brillo ter kdo je na naslovnico albuma The Velvet Undergroung & Nico natisnil banano, bi lahko rekli, da se mu je želja uresničila.