Ne vem, ali Dostojevskega lahko razglasimo za botra tovrstne literature, sploh ker so Zapiski žanrski hibrid, umetniško obdelani spomini, ki so nastali po resnični zaporniški izkušnji v sibirski katorgi. Ruski klasik je bil leta 1849 obsojen na štiri leta v Sibiriji, ker je javno bral prepovedano pismo Belinskega Gogolju. Tam je med prestajanjem kazni srečeval vse mogoče zapornike in raznolike ljudske tipe, navduševal se je nad "čudovitimi ljudmi", zaradi katerih se mu čas "ni zdel izgubljen". Zapiski prinašajo pričevanja iz prve roke, čeprav jih je Dostojevski ustrezno literariziral; predvsem se je kot pripovedovalec povsem umaknil, njegova oseba je izginila, Zapiski zato izzvenijo kot pričevanja neznanega človeka, ki ga avtor poimenuje Aleksander Petrovič Gorjančikov in spremeni v plemiča in posestnika, ki zaradi umora žene postane pregnanec in kaznjenec druge kategorije.

Eden zanimivejših vidikov Zapiskov iz mrtvega doma je prav odnos navadnih kaznjencev do plemičev in inteligence, ki se je iz takšnih ali drugačnih razlogov znašla v katorgah; ti ljudje so bili nepriljubljeni, prekleti, v neprestani nemilosti navadnih ljudi, ki so se v Sibiriji največkrat znašli prav zaradi zločinov nad fevdalnimi gospodarji. V takšni situaciji se znajde tudi Gorjančikov, ki ga številni kaznjenci celo po desetih letih, ko se vrača na svobodo, pospremijo z odkritimi sovražnimi pogledi. Carske katorge se kljub ostremu nadzoru in dolgoletnim, nemalokrat arbitrarno dosojenim kaznim niso mogle primerjati s sovjetskimi gulagi. Varlam Šalamov je Zapiskom sto let pozneje celo očital pretirano bukolično upodobitev kazenske kolonije, čeprav Dostojevski, ko piše o temi duhovnega preporoda, ki da so ga katorge ponujale kaznjencem, ne pušča nobenega dvoma: "Mrtvi dom ni samo prostor nesvobode," v spremni besedi poudari Borut Kraševec, "temveč tudi prostor začasne smrti, pekel, skozi katerega mora iti grešnik, da bi se očistil in rodil znova".

Zgodbe iz mrtvega doma niso roman, saj ni prave fabule ali dogodka, nekatere situacije Dostojevski celo zavestno ponavlja, s čimer ilustrira monotono rutino zaporniškega vsakdana. V tem smislu so Zapiski bliže Solženicinu kot Šalamovu, vsi trije pa so svetlobna leta stran od modernih ruskih piscev, rojenih po času stalinističnih čistk, ki so v zadnjih letih z bogato fabuliranim eskapizmom vnesli svežo kri v, kot kaže, neusahljivo rusko literarno zvrst. Te knjige počasi kapljajo tudi k nam (npr. lani izdani Samostan Zaharja Prilepina) in dopolnjujejo Gulag, epohalno komentirano analizo kazenskih taborišč, ki jo je leta 2003 objavila ameriško-poljska zgodovinarska Anne Applebaum.