Z neprilagojenostjo ni toliko mišljen robni položaj, iz katerega se Lipuš razgleduje proti središču, temveč opisovanje posameznosti, aluzivnost, številne zastranitve, menjanje časovnih perspektiv, nedialoškost, nesituacijskost, zato pa esejistične pasaže o smrti, materini deportaciji v taborišče, očetovi nevolji do moči, tišini, osamljenosti, revščini, duši, večnosti, lastni smrtnosti in pisateljevanju in še o čem.

O Mirnih dušah bi samo pogojno lahko govorili kot o romanu. Besedilo je zgoščeno, malodane naphano s pomenom, če jezikovna zbitost ne daje celo občutka, da gre za delo tolstojevskih razsežnosti. Knjiga se sicer odvija v etapah. Pisatelj – že starec, ki obračunava s seboj, – si na uvodnih straneh zastavi vprašanje, od kod bliskanje v njegovih prstih. Bliskanje je metafora za življenjsko energijo, za ogenj, ki se nabere pri pisanju in branju, pri listanju strani, guljenju materije ob materijo. Toda pisateljski obračun je le ena izmed postojank. Posebne slasti avtor izkazuje ob opisovanju spolnih radosti in lepote, ki jo je imel priložnost použiti posebej v mladosti. "V začetku ni beseda," pomodruje Lipuš, "v začetku je naslada, sledi ji predaja užitju, na koncu je grenkost.” Temu mladostniškemu vrenju je sledilo obdobje zrelosti, celo izhodov v tujino, in končno spoznanje, da “se konec in začetek stekata v enem".

Za Lipuša je torej konec enak začetku in začetek enak koncu, in to lahko beremo tudi kot poskus, kako se izogniti naložbi v onstranskost. Če se za hip zdi, da Lipuševe Mirne duše prisegajo na tuzemsko materijo, kakršno na primer v svojih romanih opisuje ameriški pisatelj Philip Roth, če dobimo kar nekaj namigov, da po smrti ni ničesar več (razen, da nam mrhoborci, kot jim pravi, obgrizejo lobanjo), se izkaže, da Lipuš tega ne počne iz uporništva ali celo provokacije, temveč da bi na doslednejši in dostojnejši način popisal tukajšnjost. "Človek, ki se rodi, je bitje, ki izžareva ničnost," zapiše. In narobe - "Človek umre, ko izčrpa vsa duhovna in duševna sredstva." Opisovanje onstranskosti bi pomenilo eskapizem, tako pa se Lipuš bojuje najprej s samim s seboj in nato s svojimi mrtvimi. Njegovi mrtvi so prepustnice za prečkanje mostov, so vrata, brez katerih bi bil zid le zid. In potemtakem tudi večnost ni časovno določilo, temveč kraj, kjer se mrtvi začasno zadržujejo, dokler ne izginejo – v večnost.

Temno jedro te Lipuševe knjige je, kot pravi tudi pisec spremnega besedila Fabjan Hafner, za zmeraj neizrekljiva bolečina še vedno žive rane. V Mirnih dušah Lipuš poglablja teme, ki jih je odpiral v prejšnjih delih, na primer vprašanje svobode v Zmotah dijaka Tjaža (1972) ali pa spomina oziroma smrti, ki ju je tematiziral v romanu Odstranitev moje vasi (1983). V Mirnih dušah se še enkrat srečamo z likom matere, ki je bila deportirana v koncentracijsko taborišče, še enkrat avtor uprizori očetov pogreb, še enkrat se spomni babice, kako je posipala pepel po njivah. Verjetno je prav Lipuševa zamera oziroma čustvo, ki ga projicira v opisovani lik, tisto, zaradi česar je to besedilo tako živo. Vsak stavek, vsak miselni zavoj je zapolnjen s pomenom, hkrati pa avtor odpira prostore v literaturi, o katerih smo mislili, da so že zdavnaj odkriti. O očetu na primer pravi, da se je njegov vihar zdivjal v tišini in nemosti, materi so dolžino življenja odmerili samozvanci, ki so se šli boga.

Mirne duše cenimo zaradi vpogleda v pretekli čas, toda ob tem Lipuševo besedilo vsebuje ostre kritične puščice, ki jih zlahka interpretiramo v luči današnjosti. “Najbolj zločinski narod se ima danes za najzglednejšega,” zapiše Lipuš in pri tem s kontekstom pokaže, na koga misli. Nepopustljiv je tudi do pisateljskih mešetarjev: "Kajti veliko ljudi bere in piše, vsak današnjik, ki nekaj daje nase, napiše knjigo o nečem, in bolje, da napiše knjigo o ničemer, kakor da je ne napiše, a nikomur ne bliska izpod svinčnika, kaj šele iz prstov."

Toda naj je Lipuš še tako mrk, njegov jezik vsebuje nespregledljiv eroticizem. Ta je prisoten na ravni besedišča in tudi likov. Njegov položaj je ves čas opazovan, primerjan s položajem njegove žene. V besedilo se mu tako prihuli dvojina, s pomočjo katere je izbrusil svojo preživetveno zmožnost, hkrati pa tudi izmeril telesno prožnost.

Tudi zaradi tega je mogoče reči, da je Lipuš neprekosljiv mojster eroticizma v slovenski literaturi. Njegovo besedilo je prešpikano z erotičnimi aluzijami, s čimer jezik mehča, ga od znotraj ruži, vendar le toliko, da se prečisti, ne pa tudi vsiplje vase. Lipuševa rušitvenodialektična govorica zahaja na kraj svojega izvora prav zato, ker zanjo, kot pravi, materialnih okoliščin nikoli ni bilo. Specifična topografija prostora in osebne zgodovine pogojuje soobstajanje materialnega in duhovnega, pri čemer stavki ves čas izzvenevajo v neko drugo resničnost, priklicujejo lebdenje duš tik pod stropom, mešajo žive z mrtvimi. Teme, ki jih Lipuš načenja, se resda dotikajo nespregledljivih brazgotin, ki jih je prejel v otroštvu in mladosti, pa tudi pozneje, toda končni učinek Mirnih duš je, da pisatelj našo pozornost preusmeri iz posamičnega v splošno (univerzalno), torej iz avtobiografskega na področje literarnega.

Ne glede na dobršno porcijo modrosti, ki nam jih posreduje Lipuš v Mirnih dušah, je ta knjiga – pikra in turobna, nežna in blagozvočna – daleč od starčevskega negodovanja. Svetloba, ki je vsebovana v njegovi pisavi, pronicljivo presvetljuje prostor slovenske literature. Seveda je to tudi knjiga o udinjanju, o sprejemanju kompromisov, vendar je tudi knjiga o pomiritvi. Lipuš je neskladje med jezikom in resničnostjo znal in še vedno zna ujeti na zavidljivi ravni. Poleg uporniške tekočine, ki se še vedno pretaka po njegovem besedilu, zaradi česar se je zlahka strinjati s piscem spremnega zapisa, da so Mirne duše Lipuševe maestrale, nam pisatelj, ki je očitno vse življenje pisal eno samo knjigo, vnovič polaga na srce odnos do jezika. "Jezik ni samo sporočilo,” piše, “temveč je tudi dejanje, je ukrepanje. Ko se poslužujemo jezika, z njim razgrinjamo svoje jedro, oznanjamo svojo značajnost, obračamo notranjost v zunanjost."

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).